Občutki krivde so težko breme, odložimo ga!
»Vsi potrebujemo občutek, da smo drugim koristni. To je nujna hrana za dušo in če ta potreba ni zadovoljena, nam to povzroča bolečino. Spominjam se svojega očeta, ki je bratu, pri katerem je preživel svoja zadnja leta, položil na srce: Pusti mi dela, ki jih še zmorem, pusti mi občutek, da sem koristen«, pravi zdravnik psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina, direktor Slovenskega inštituta za psihoterapijo, ki je bil 15 let psihiater v dveh domovih za starostnike.
»V teh domovih vidiš, da hodi v ambulanto veliko takih, ki so nezadovoljni, svoje nezadovoljstvo pa stresajo na druge, pritožujejo se in mučijo okolico - ti ne naredijo samomora, naredijo ga tisti, ki obrnejo agresivnost nase. Po navadi se človekova nesposobnost samoobvladovanja še poveča na stara leta: tisti, ki je bil v mladosti nestrpen v odnosih, postane v starosti še bolj nestrpen. Tak človek bi kar naprej težil, ne zmanjka mu goriva. Za negovalce je to tak stres, da ga je velikokrat treba gasiti s pomirjevali,« pravi doktor Možina.
Kaj vpliva na to, da ljudje različno sprejemamo svojo starost?
»Smisel je bistvenega pomena,« pravi dr. Možina. »Če smiselno živim, laže umrem. Kronični nemir starejših ljudi lahko velikokrat povežemo z duševnimi ranami. Kar veliko je ljudi, ki so doživeli drugo svetovno vojno, nekateri tudi že prvo, pa hude povojne čase in vse to jih je zaznamovalo. Spomnim se gospe, ki so jo med drugo svetovno vojno kot štiriletnega otroka postavili pred puške. Niso je sicer ustrelili, a jo pripoved o tem vsakič spravi v jok. To je primer travmatskega doživetja, ki ostaja živo. Na starost, ko je človek manj vpet v obveznosti vsakdanjega življenja, je več prostora za podoživljanje preteklosti. Mnogi ljudje niso dobili ustrezne pomoči za celjenje teh večjih travmatskih ran, njihova odpornost je bila premajhna, da bi to sami zmogli. Boleče se jih spominjajo in spomini jih izčrpavajo. Nekateri se tako kot omenjena gospa, velik del življenja varujejo na način, da spomine potlačijo, a na stara leta se spomini obudijo - pri njej na bombardiranje, na nemški napad, na očetovo mobilizacijo, hudo zgodbo z lakoto, pa na begunstvo, porušen dom …. Vojna se je tako globoko zarezala v vsako celico njenega telesa, da nikoli ni mogla zares zaživeti v miru. Posledica tega je bilo krčevito zaganjanje v odnosih tako v družini, kot na delovnem mestu. Pred silovitostjo, ki jo je kazala, so se ljudje umikali, se ji izogibali ali pa prišli v hude konflikte. Vemo, da se tako kaže travma,« razlaga dr. Možina.
»Lahko pa človek razvije lažno odpornost: na videz je močan, a črpa moč iz potlačevanja hudega. Razcepi se na dva dela: en del je krhek, ranljiv, drugi del pa močan, vendar je to maska, ni prava odpornost. Ko se je neka moja pacientka, ki je bila kot otrok spolno zlorabljena, pri 58. letih s psihoterapijo odprla spominom, je povedala, da se je dotlej počutila močno, a kakšno ceno je za to plačala! 'Mimo mene je šlo veliko življenja, funkcionirala sem kot avtomat. Pritiskala sem na vse okoli sebe, na otroke, na podrejene. Odkar sem dve leti na psihoterapiji, živim veliko bolj polno. Veliko sem sicer pretrpela ob odpiranju Pandorine skrinjice, a sem nagrajena tudi s pozitivnimi občutki'.«
Ali starost omejuje sposobnosti, da človek končno pogleda vase?
»Po psihoterapevtski doktrini za to ni nikoli prepozno. Ključno je, ali obstaja motiv,« pravi dr. Možina. » Leta 1999 so odkrili, da vse življenje nastajajo nove živčne celice in nove povezave med njimi. To pomeni, da se lahko učimo vse življenje in psihoterapija je oblika učenja. Odločilnega pomena pa je, ali nas socialni vidik še vleče naprej. Se čutim koristnega, zaželenega? Lahko rečem, da življenjske obračune spodbudijo preizkušnje ob ločitvah, boleznih, nesrečah. Zelo veliko izkušenj imam z ljudmi, ki so zboleli za rakom. Večina ljudi, ki jim smrt diha za ovratnik, začne tehtati, kaj je bilo in kaj ni bilo dobro v njihovem življenju. Obračun delamo tudi v različnih kriznih obdobjih življenja, kar ni nujno povezano s starostjo, skoraj vedno pa s pretresi. Za točko, do katere si lahko živel s starimi predpostavkami, po njej pa se vse spremeni, uporabljamo v psihoterapiji angleški pojem impasse (brezizhodnost, slepa ulica, zastoj): novega še ni, staro pa ne deluje več. To lahko imenujemo prehod.«
Svoje življenje lahko osmislimo tudi v zadnjih trenutkih življenja
»Poslednje dejanje mojega prijatelja, človeka s kriminalno preteklostjo je bilo, da je smrtno ranjen v prometni nesreči z galantno kretnjo dal prednost poškodovani potnici v drugem avtomobilu, da so njo najprej odpeljali v bolnišnico. Sam je zatem umrl. Veliko slavnejši je literarni primer: v noveli Gospodar in hlapec Lev N. Tolstoj pripoveduje o preobrazbi trgovca, obsedenega z željo po dobičku, ki se odloči, da bo kupil gozd, za katerega se je s sosednjim že dolgo pogajal. S hlapcem Nikito se s sanmi odpelje tja, ko se že znoči. Ujame ju silovit snežni metež. Ko gospodar spozna, da je to njegova poslednja noč, se njegov pogled na svet popolnoma spremeni. Leže na premrlo hlapčevo telo, da hlapec ne bi zmrznil, in ga tako z zadnjim dejanjem v svojem življenju z lastno toploto reši zanesljivega konca. Tolstoj opiše, kako se je v trgovcu vzdramil dotlej neznani občutek usmiljenja. Ker so ga nastale razmere vzdramile iz zagledanosti vase, je odkril duševni mir, ki je bistvo življenja.
Velikokrat navedeni primer človeka, ki na smrtni postelji spozna, kako jalovo je bilo njegovo življenje, je junak Tolstojoveve novele Smrt Ivana Ivanoviča. Živel je tako, kot so ljudje pričakovali od aparatčika, pred smrtjo zaradi raka pa je spoznal, da nikoli ni naredil nič pomembnega za druge. Na smrtni postelji, ko ni mogel ničesar več popraviti, je zagledal svoje izgubljeno življenje. Tolstoj nas tolaži, da je pomembno že samo spoznanje, da si zavozil življenje, in da začutiš, da bi lahko bilo drugače: premakneš se v svojem čutenju in zmoreš izreči besede, ki imajo ljubezensko težo.
Podobno nazoren primer je junakinja (Vivian Bearing) ameriškega televizijskega filma Wit. Vivian je ugledna in brezkompromisna univerzitetna profesorica. Pri 48. letih zboli za rakom in po nekajmesečnem zdravljenju s kemoterapijo telesno propade. Film uprizarja proces psihološke spremembe: Vivian dojame, da vse svoje življenje ni nikogar pustila k sebi. Njena mentorica jo kot upokojenka obišče in ji prebere pravljico. Vivian se ji zjoče v naročju. »V soočenju s smrtjo si prizna, da je življenje v pomenu čustvenega stika z ljudmi šlo mimo nje. Osamljeno je preživela svoj čas. To je problem mnogih slovenskih ljudi generacije, denimo moje 89-letne mame, problem rojenih med obema vojnama ali prej,« pravi dr. Možina. »Zapoved moje mame, ki jo zelo določa, se glasi: ne obremenjuj drugih s svojimi problemi! Kadar je v stiku s prijateljicami, sosedi, sorodniki, vedno ustvarja vtis močne, zgovorne, energične, vitalne ženske, ki ničesar ne potrebuje od drugih. Ravna se po načelu - kar je težko, naj ostane med štirimi zidovi, ne smem se odpreti! Redki so trenutki, ko sem prebil zid te zapovedi in začutil, da je osamljena, malo depresivna … V slovenski družbi je veliko starih ljudi s to kontaktno motnjo. Ne spodobi se priznati, da si šibek, navzven je treba dajati videz urejenosti. Narobe je, če potožiš. Ta zapoved je nekako opredelila tudi mene: hrepenel sem po bolj odprti komunikaciji in izbral poklic psihoterapevta, ki temelji na odpiranju skritih kotičkov duše.«
Smisel ni v pretiranem servisiranju otrok
Starejši le poredko zaidejo k psihoterapevtu. Dr. Možina iz svoje prakse navaja primer 70 let stare gospe, katere glavna skrb je, kako naj pomaga svojima otrokoma. Sin se ji izogiba, ker dušeče doživlja njeno skrb, a njo to le spodbuja, da razvija vedno nove in nove načine, da bo v stiku z njim. Hčerka pa skuša mami pomagati tako, da ji pusti pomagati, čeprav jo tudi ona doživlja obremenjujoče. Mami, ki hčeri po SMS dvajsetkrat na dan pove, da jo ima rada, pač naredi malo veselja. Mama, katere prva misel zjutraj in zadnja zvečer je - kaj lahko še naredim za svoje otroke - pa pravi: 'Jaz sem vse: svetovalka, terapevt, varuška, šofer, kuharica ...'. Podobnih primerov je pri nas zelo veliko. Starejši ljudje vidijo svoj smisel v tem, da so servis za svoje otroke. Ne vprašajo pa se, kaj lahko naredijo zase. Otroci pač niso naša last, so le prehodni gostje, kakor pravi pesnik Khalil Gibran.« Dr. Možina opaža tri vrste odnosov starejših z otroki: prvi so pretirano servilni, drugi preveč oddaljeni in brez stikov z otroki, so kot osamljeni planeti, tretji pa ohranjajo ravnovesje: živijo zase in hkrati ohranjajo stik z naslednjo generacijo.
Kakšno vlogo pa igra ljubezen pri ocenjevanju svojega življenja?
Samo ljubezen te poživlja. Ljubezen ti omogoča prav starost, kajti ko človek nima več nobenih ciljev, lahko končno razume, kaj pomeni ljubiti zaradi ljubezni (Manlio Sgalambro). »To se me je močno dotaknilo,« pravi dr. Možina. »Tudi sam sem zabredel v življenjsko obdobje, ko doživljam, da je glavni motiv v ljubezenskem razmerju ljubezen sama. Ni več skupnega projekta 'Družina d.o.o', smisel je edinole v odprtosti partnerjev za pogovor, v intimnosti, v iskrenem iskanju odgovorov o smislu. Prej sem se velikokrat identificiral s projekti, veliko energije vlagal v delo, pisal itd, a ko se oziram nazaj, je veliko ponavljanja, veliko idej, za katere sem mislil, da so nove, pa so bile v resnici stare. Vse misli so bile že izrečene – če si izposodim besede Milana Kundere. Tam, kjer smo enkratni, so naši občutki. Če lahko čutiš skupaj z ljubljeno osebo, je to največ, kar ti starost lahko da. Gre za brezpogojno sprejemanje. Za ljubezen sta res potrebna dva. Ljubiti zaradi ljubezni je zahteven projekt«.
