Družina predana medicini

Zgodbe | jun. '13

V družini Morela je veliko zdravnikov; oče je upokojeni kirurg, mama Vesna in hčerka Kristina pa sta očesni zdravnici. Na zdravniško pot se podajata tudi vnuka Veronika in Lenart, študenta medicine. Vesna Morela je pri nas uveljavila več novosti zlasti pri operativnem zdravljenju sive mrene in v mikrokirurški tehniki transplantacije roženice. Tudi po upokojitvi ostaja aktivna, saj trikrat na teden pomaga hčerki v njeni kliniki Morela okulisti.

Ljubljančanka Vesna Pevec, poročena Morela, je že v gimnaziji vedela, da bo oftalmologinja; imela je prijateljico, katere mama je vodila očesno kliniko in njeno delo ji je bilo nadvse všeč. V drugem letniku študija je spoznala moža – bil je njen demonstrator; še zlasti ga je zanimala anatomija, specializiral pa je kirurgijo. Po končanem študiju ji je predlagal, da gresta v „njegovo“ Novo mesto in ji obljubil, da ji ne bo žal.
»Prav je imel – v Novem mestu sem postavila na noge očesni oddelek, bila sem samostojna, kar je bila pomembna prednost.« Pravi, da ni pogrešala Ljubljane, čeprav je tam imela obe sestri in starše. »Moje življenje se je odvijalo med domom in službo, kjer sem bila zelo veliko; zato je bilo pravzaprav vseeno, kje živim; družina in služba je bil ves moj svet.« Ob odgovorni službi in pogostih dežurstvih ni bilo preprosto imeti še tri otroke. »Bili pa so pridni in samostojni; čeprav je seveda veliko družinskih zgodbic in spominov. Naš najmlajši Gregor je bil precej živahen - plezal je po drevju, se družil s sosedi in podobno; ko so me nujno klicali v bolnišnico, sem mu hotela to sporočiti, pa ga ni bilo od nikoder. In ko je končno le prišel, me je vprašal: kdo bo pa mene pazil?« Danes je Gregor uspešen poslovnež v Atlanti v ZDA. Z družino – z ženo, ki je po rodu Nemka, pričakujeta tretjega otroka, vsako leto pridejo na počitnice domov; pa tudi starša jih redno obiskujeta. Najstarejša hčerka Anamarija je biologinja in ima pet otrok, dva študirata medicino; hči Kristina pa ima eno hčerko. »Obe hčerki v Ljubljani živita blizu skupaj, kar je dobro zlasti v zdajšnjem času, ko so starši in tudi otroci tako zelo obremenjeni, saj si obe družini lahko pomagata in sta druga drugi v oporo,« je zadovoljna mama.
Razširjena družina Morela del poletja preživi skupaj – to mora biti veselo v hiši ob morju! Mama Vesna je namreč solastnica tretjine hiše, ki si jo deli s svojima sestrama – za termine se med seboj dogovorijo. Anamarija in Kristina z družinama pa radi ob vikendih prideta v Novo mesto na „žup'co“. Mama tudi dobro peče (njena sestra ima slaščičarno v Šiški), tako da odreže kaj sladkega tudi za v Ljubljano. Tako je mamin teden razdeljen na „domača dela“ v Novem mestu in na strokovno delo v Ljubljani. Tiste tri dni v tednu, ko je pri svojih pacientih v Ljubljani, pa ima njen mož posebno veselje in mir– ob sadnem drevju „na gruntu“ nad Šmarješkimi Toplicami.

V evropskem vrhu
Vesna Morela, ki je ime dobila lep čas pred filmom Vesna, ima še eno ime – Božena, to pa ji pri okencih uradov povzroča kar nekaj težav. Pri študiju je bila vedno zelo pridna, zato ne preseneča, da je bila tudi pri delu vedno zelo uspešna. Velik del specializacije je opravila na očesni kliniki v Münchnu in se izpopolnjevala na številnih klinikah po Evropi. Svetovna zdravstvena organizacija ji je podelila štipendijo za izobraževanje na področju operativnega zdravljenja sive mrene, s štipendijo francoske vlade si je pridobivala znanje o transplantacijah roženice na očesni kliniki v Lionu. Kot gostujoča specialistka je opravljala operacije sive mrene in transplantacije roženice na očesnih klinikah v Essnu in Giessnu v Nemčiji.
Z njo si je očesni oddelek v SB Novo mesto, kjer je bila vse do leta 2000 predstojnica, pridobil poseben ugled, saj je iz tujine prenesla k nam več novosti. Opravila je prvo transplantacijo roženice z mikrokirurško metodo v Jugoslaviji. Bila je članica več uglednih asociacij in komisij, tudi članica evropskega združenja za operacijo katarakte in refraktivno kirurgijo. Po izobraževanju s področja laserske refraktivne kirurgije v Antwerpnu, Regensburgu, Münchnu in Padovi je leta 2003 prenesla k nam novo metodo laserske korekcije očesne dioptrije, imenovano „LASEK“. Marca 2005 je v Ljubljani organizirala prvo strokovno srečanje oftalmologov o očesni refraktivni kirurgiji v Sloveniji, udeležba pa je bila prav po njeni zasluga zares ugledna.

Očesna zdravnica bom in pika
Tudi mag. Kristini Mikek je bilo od malega jasno, da bo zdravnica; sprva je mislila, da se bo ukvarjala s športniki, ker pa je veliko hodila k mami v ordinacijo, ji je oftalmologija postala „domača“. Kljub temu sta ji starša želela pokazati še druge poklice. Mama se spomni, da je Kristina nekoč med gimnazijskimi počitnicami delala v Krki, vendar je kmalu ugotovila, da „ gospa magistra že ne bo.“ Ker ji prvič pri sprejemnih izpitih za medicino ni uspelo, je vpisala kemijo; to pa je njenega očeta zelo razveselilo, saj jo je hotel ubraniti pred napornimi zdravniškimi odgovornostmi. Da bi ja vztrajala na kemiji, ji je obljubil celo avto. Toda Kristina je bila zvesta svojemu prepričanju. Motivov za marljiv študij medicine je bilo veliko, predvsem pa ji je mama obljubila, da jo bo vzela - če bo uspešno končala prvi letnik, s seboj na kongres očesnih zdravnikov v Pariz. Rečeno tudi storjeno. »Ni mi bilo težko študirati; mama mi je bila velika inspiracija. Že ko sem v gimnaziji prihajala v njeno ambulanto, sem videla, kako zadovoljna je s svojim delom in kako jo cenijo pacienti, in tudi sama sem si želela prav to ...«

Kakor mama, tako hči
»Veste, pomembno je, da že mlad zdravnik začne operirati; tudi sama sem imela to možnost, pa tudi Kristina je že zelo zgodaj operirala,« pravi mama Vesna. Hčerko sta starša že med študijem poslala na poletno izobraževanje na očesno kliniko h kolegom v Nemčijo, kjer je že asistirala pri operacijah. Že v času specializacije na očesni kliniki v Ljubljani je opravila vrsto strokovnih izpopolnjevanj s področja bolezni roženice, operativnega zdravljenja sive mrene ter refraktivne kirurgije v priznanih centrih, kot so Moorfields Eye Hospital v Londonu, ter očesni kliniki v Padovi in v Regensburgu.
V Sloveniji je uvedla operativno zdravljenje poškodb in obolenj roženice s transplantacijo amnijske membrane ter operativno zdravljenje očesnega keratokonusa z metodo imenovano »Corneal Cross-linking«. Aktivna je tudi na raziskovalnem področju, v strokovni literaturi je objavila že več znanstvenoraziskovalnih prispevkov. Je članica evropskega in ameriškega združenja za refraktivno kirurgijo in operacije sive mrene ter redno sodeluje pri organizaciji mednarodnih simpozijev in učnih delavnic. Spominja se, kako se je že med specializacijo v tujini učila operirati tudi na očesih mrtvih živali in tako pridobivala izkušnje in znanje; prvo pravo operacijo pa je opravila pod maminim vodstvom. Zdaj opravi na leto kar blizu tisoč operacij sive mrene. Ugotavlja, da obolelost pomika v mlajša leta – njen najmlajši pacient s sivo mreno je bila rojen leta 1990. »Izkušnje veliko pomenijo; vendar je vsak človek svet zase in še vedno nas lahko kaj preseneti ... Sicer pa se v naši ordinaciji vsi nenehno učimo, sama pa sodelujem na svetovnih kongresih, spremljam novosti in neizmerno uživam v svojem delu.«
Od leta 2002 vodi z mamo svojo kliniko Morela okulisti. Da je dobro ohraniti priimek Morela, pa je bila zamisel njenega tasta Leona Mikeka. Dosedanjim vsebinam dela so s prihodom nove kolegice oftalmologinje, ki se je pridružila v začetku letošnjega leta, dodali tudi okulo-plastiko, saj je estetika vse bolj poudarjena in tudi iskana. Ob očesni kliniki pa je tudi ortopedska klinika njenega moža; skupaj izdajata tudi poučno revijo Vid & Gib, ki jo pripravljata tudi v nemščini in italijanščini.