Prostovoljci ne igramo vloge, smo preprosto navzoči

Zgodbe | jun. '13

Carmela Cizelj Kogej po upokojitvi ni obsedela doma. Z leti se je čedalje bolj začela zanimati tudi za duhovnost. Obiskovala je duhovno univerzo in šolo djotiša, izpopolnjuje se v Bachovi cvetlični terapiji, poleg tega pa znani angleški pevki in glasbeni terapevtki Shirlie Roden daj pa kdaj pomaga pri izvedbi delavnic in prevaja.

Njena želja, da bi pomagala, je bila vedno zelo velika. Zato že peto leto dela tudi kot prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, čeprav je sprva čutila določen strah. »Ljudje imamo določene predstave o raku, a ko stopiš na oddelek med bolnike, vidiš, da so povsem taki kot vsi drugi bolniki v bolnišnici.«
Kaj pa dela prostovoljec na Onkološkem inštitutu? »V avli, kjer imamo prostovoljci svoj pult, se srečujemo z ljudmi, ki prvič prihajajo na inštitut. Bolnik ali svojec lahko dobi osnovne informacije. Družiš se lahko tudi z bolniki, ki čakajo pred ambulanto, se z njimi pogovarjaš. Pred časom smo hodili tudi k umirajočim bolnikom na paliativni oddelek. Lahko si se z bolnikom pogovarjal, lahko si samo sedel ob njem, ga držal za roko«. Kakorkoli se čudno sliši, pravi Carmela, tam ji je bilo najlepše. »Tam je nepomembno, kdo je ta človek, kaj je bil v življenju in kaj je pomenil, navzoča je le še duša, ki se poslavlja, in ranljivo človeško bitje. Nobenega balasta, ni odvečnih stvari, pomembno je le, kar ostane. Ostane pa le ljubezen.«

Človek ob človeku
Dokler je oddelek paliativne oskrbe vodila mag. Klelija Štrancar, bila je tudi vodja prostovoljcev, so redno hodili tja, po njeni upokojitvi pa prostovoljcev ne kličejo več. »To je velika škoda, saj prostovoljec lahko bolniku res veliko pomaga. Njihova občutljivost se v tem obdobju zelo poveča; slutijo ali vedo, da bodo umrli, in to tudi povedo. Prostovoljec pa svojo navzočnostjo pomirja in pomiri umirajočega. Posluša ga, ga drži za roko, mu lajša bivanje in počutje z drobnimi gestami. Prostovoljec nima neke vloge, ki bi jo igral, ampak gre le za preprosto navzočnost. Tam si kot človek ob človeku.«
Prenekateri bolnik prostovoljcu zaupa svoje skrbi, ki jih ne želi svojcem, saj jih ne želi obremenjevati. Umirajoče najbolj skrbi za tiste, ki ostajajo za njimi. Skrbi jih tudi, ali jih bo bolelo, ko bodo umirali. Zgodi pa se tudi, da umirajoči prostovoljcu zaupajo stvari, ki so jih storili nekoč v življenju in jim ležijo na duši. Prostovoljec v takem primeru nagovarja bolnika, naj se s tem pomiri. A na koncu, ugotavlja Carmela, se vedno izteče tako, da se umirajoči spravi sam s seboj.

Človek je pogumno bitje
Družijo se tudi s hudo bolnimi, ki so sicer v domači oskrbi, a jih z reševalnimi vozili pripeljejo na pregled ali poseg. Vprašajo jih, če jih boli, če potrebujejo vodo in podobno. Potem se začnejo pogovarjati tudi o drugih stvareh, o tem, kako je bolnik živel nekoč, s čim se je ukvarjal, ali ima kaj otrok. Nekoč se je pogovarjala z gospo, ki ji je povedala, kako zelo rada je pela, a da zdaj ne more več. Carmela ji je prigovarjala, da naj zapoje, da bi jo rada slišala. Gospa je po dolgem prigovarjanju zares zapela. Bila je vsa drobna, shujšana in izmozgana od bolezni, a je pela tako, da so ljudje hodili v sobo in gledali, kdo tako lepo poje. Ona pa je žarela od veselja in sreče. Carmela je prepričana, da ji je takrat s svojo prošnjo polepšala dan. Pozneje pa je videla ni nikoli več.
Ljudem, ki čakajo na operacijo, prostovoljke skušajo lajšati strah. Tako je Carmela nedavno spremljala gospo iz Idrije. Vprašala jo je, ali pozna recept za idrijske žlikrofe. Potem sta ves čas govorili o kuharskih receptih in tudi o klekljanju ter tako pozornost preusmerili stran od bolezni. To so lepa doživetja, ki dajejo smisel njenemu prostovoljskemu delu.
Kot pravi sogovornica, so jo bolniki naučili, da je človek izjemno pogumno bitje. »V nas je neizmerna moč, ki si je sploh ne predstavljamo. Ti ljudje so tako zelo pogumni, ko se soočajo z najhujšimi diagnozami. Najprej je seveda zanje to šok, pozneje pa se lahko tudi že smejijo; vsej tragiki navkljub vidijo lepe plati življenja.« Delo z bolniki jo je naučilo tudi tega, da smo ljudje omejeni v svojem bivanju, da nismo bogovi. Naučila se je biti ponižna pred naravo, ko je spoznala, da smo ljudje samo delček te velike zgodbe o življenju. Smo majhni drobci, povezani med seboj. Izpolnjenost in zadovoljstvo, ki ju ob tem delu dobi, pa sta dragocenejša od vsakega denarnega plačila. »Morda se sliši smešno, a človek gre srečen od bolnika. In to je tisto plačilo, ki si ga deležen. Poplačan si stokrat.«