S trmo do stotice

Zgodbe | jun. '13

Daleč je že čas, ko je po naših tleh udarjal škorenj nemške vojske,  ki si je pod Hitlerjevim vodstvom hotela podjarmiti Evropo in ves svet. Kljub časovni oddaljenosti pa spomini  mnogih, ki so preživeli vojne strahote, niso potonili v pozabo.

Tudi Fanika Raček iz Latkove vasi pri Preboldu se spominja tistega časa tako, kot so ga doživljale njene kolegice interniranke iz Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, ki so se še deset let nazaj vsak prvi torek v mesecu srečevale v celjskem hotelu Evropa. Njena šibka telesna konstrukcija bi bržčas klonila pod težo taboriščnega življenja, če ne bi v njej tlela tako silna volje do življenja, nekakšna posebna trme trden duh. Tako pa je Fanika ne le preživela taboriščne grozote, pač pa je letos praznovala že svoj stoti rojstni dan.
Rojena je bila v proletarski družini Vipotnik s petimi otroki v Zabukovici. V letih pred vojno je vsa družina sodelovala v revolucionarnem delavskem  gibanju in si tako prislužila črno piko pri takratnih oblastnikih, ki so bili že tedaj v veliki meri v službi okupatorja. Družina je bila obsojena na internacijo. Tudi Fanika, ki se je poročila s Pongracem Račkom, delavskim zaupnikom zabukovških rudarjev. Bili so revolucionarji, skojevci, komunisti, ki so že pred okupacijo opozarjali, kakšna nevarnost grozi slovenskemu narodu, in bili skupaj s svojimi somišljeniki trdno odločeni braniti svojo domovino. »Danes mnogi ne razumejo tistega časa, toda če bi živeli v razmerah, v kakšnih smo živeli mi, bi mnogi najbrž ravnali enako. Življenje, ki ti ne daje prave perspektive, in ob tem še Hitlerjev imperializem, ki je hotel skupaj s svojimi pomagači podjarmiti tudi naš narod, je  v tistem času kar klicalo po vstaji in boju za svobodo. Temu klicu sem se skupaj z možem odzvala tudi sama, saj sem kot skojevka in od leta 1940 dalje kot članica KP, v katero me je sprejel Slavko Šlander, bila že nekaj let vpeta v revolucionarno vrenje,« je povedala Fanika.

Odpeljani v taborišča smrti
Fanikina brat in sestra sta že bila v ilegali, ko je zaupnik Karli Kolar s Šmohorja opozoril Vipotnikove, da jih bo prijel gestapo. »Še pravočasno smo se umaknili. Medtem pa sem zbolela in nujno sem potrebovala nekaj obleke in zdravil.  Dvaindvajsetega julija zvečer sem se prikradla domov v upanju, da me ne bo nihče opazil. Žal pa sem bila v zmoti in so me aretirali. Znašla sem se v celjskem Starem piskru. Iz zapora me je hkrati še z dvema jetnicama rešil neki zdravnik, ker smo bile noseče. V Zabukovici sem se takoj povezala s terenci, čeprav je gestapo budno pazil na nas in nas avgusta 1942 tudi aretiral. Znašla sem se v Auschwitzu, starša pa so odpeljali v taborišče na Bavarskem,« pravi Fanika, ki na roki nosi številko 16.367, vtetovirano ob prihodu v taborišče smrti Auschwitz. Čeprav je bila bolj šibkega zdravja, je pogumno in z neverjetno trdno voljo premagovala strahote taborišča. Prebolela je tifus, dobila je gnojno vnetje in verjetno ne bi preživela, če je ne bi rešil zdravnik Poljak, ki je bil tudi sam taboriščnik.
»Hotela sem živeti, hotela dočakati slast svobode in ideale življenja, ki sem jih nosila v svojem srcu. Uspelo mi je morda tudi zaradi tega, ker so me pozneje premestili v drugo taborišče, kjer sem delala kot šivilja v delavnici. Tu je bilo vsaj toplo in tudi razmere so bile znosnejše. Od 333 žensk, kolikor nas je bilo skupaj na transportu, nas je preživelo le petinšestdeset. Še danes ne morem verjeti, da sem prestala vse to gorje in dočakala svobodo. Z mano vred so jo dočakali tudi moji starši in sestra Marija. Sreča je spremljala tudi moža, brata Albina in sestro Anico, ki so vsa štiri leta preživeli v partizanih,« se spominja Fani.
Vsestranska aktivistka in dobrodelnica
Po vojni je bila zelo dejavna na najrazličnejših področjih družbenopolitičnega in družbenega življenja. Za svoje delo je prijela številna priznanja, med drugim red zaslug za narod s srebrno zvezdo, Leninovo značko, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in mnoga druga odlikovanja. Vse od vojne je delala v zvezi združenj borcev, v občinski organizaciji RK Prebold pa je pomagala vse do svojega 95. rojstnega dneva in bila tako tudi najstarejša aktivistka  RK v Sloveniji.
Pred več kot 30. leti, ko je umrl Fanikin mož Pongrac, je vzela k sebi Majdo, hčerko mladostne prijateljice, saj ni imela svojih otrok. Tako zdaj živi z njeno družino. Še vedno se rada odpravi na krajši sprehod, na kako družabno srečanje borčevske organizacije, še vedno zelo rada bere, plete in gleda televizijo. Kot pravi, je njena največja nadloga slab sluh, medtem ko je glava nadvse bistra, je kot odprta  zgodovinska knjiga z vsemi pomembnejšimi datumi in obletnicami. Vsekakor ji nihče ne bi prisodil stotih let življenja. »Zgodovine se ne da izbrisati, naj pa bo vsem opomin in z vsemi sredstvi si moramo prizadevati, da se nikoli več ne ponovi,« še poudari ob našem slovesu.