Citre za dušo in srce

Zgodbe | jun. '13

»Moje akordne citre, ki pri nas niso prav pogost instrument, so počivale do leta 1999, ko sem se po petintridesetih letih dela upokojila,« je začela pogovor Janka Frančeškin, nekoč prevajalka za italijanski in francoski jezik na občini Nova Gorica.

Že v otroštvu se je naučila igrati na citre in na harmoniko. Čeprav ji je bila glasba položena v zibelko, tedaj, ko je bila zaposlena, zanjo ni imela časa. Citre je znova vzela v roke, ko so jo na novogoriški univerzi za tretje življenjsko obdobje prosili, da bi vodila citrarsko skupino, saj se je za igranje na ta inštrument namreč zanimalo kar nekaj seniork.
Ni dolgo oklevala. Sedla je za mizo, položila nanjo nekoč svoje ljube citre in začela igrati. »Sem se pa spraševala, kako naj naučim druge igrati na citre, ko pa za ta inštrument, na katerega se ga igra brez not, ni nobenih akordnih zapisov slovenskih pesmi, nemških, denimo, pa kolikor hočeš.«
Vztrajna mentorica
Ni ji preostalo drugega, kot da se je sama lotila zapisov. Melodije in akorde je zapisala na podlogo, učenci pa so jih potem prekopirali. »Tisti, ki akordnih citer ne igrajo na pamet, si dajo 'notni zapis' pod strune,« pojasni. Nabralo se je že več kot sto njenih notnih zapisov slovenskih narodnih pesmi, pa skoraj še enkrat toliko tujih. Ker njene učenke niso imele nobene glasbene izobrazbe niti niso poznale not, jih je v začetku naučila tudi nekaj temeljnih pojmov o glasbi. »Za te citrarke je značilno, da se hitro učijo.«
Prvo skupino je vodila sedem, drugo s katero so nastopili tudi na 2. mednarodnem festivalu znanja in kulture starejših v Novi Gorici, pa vodi že peto leto.
Naša sogovornica gre prav vsak dan v dom starejših v Podsabotinu, kjer obišče svojo mamo Tilko, da skupaj spijeta kavo. »Zdaj mi je sama ne skuha več, ampak greva na kapučin. Pač pa pesem Naša mati kuha kafe redno igramo na naših v glavnem dobrodelnih nastopih in tudi na samostojnih koncertih.«
Pri ohranjanju slovenskega ljudskega izročila jo podpira tudi mož Andrej, psiholog po poklicu, ki še vedno dela, čeprav je upokojen, ter sinova Jure in Matej. Kdaj pa kdaj varuje dveletno vnukinjo Gabrijelo, pogosto mora kam odpeljati tudi starejši vnukinji Lalo in Mijo.
»Ne razumem, kako je lahko nekaterim dolgčas, ko se upokojijo. Naj začnejo hoditi na tretjo univerzo, ki je najboljše naravno zdravilo zoper osamljenost, depresijo in demenco, pa še v katero od dobrodelnih društev naj se včlanijo, če nimajo vnukov, vrta ali vinograda,« predlaga in takoj doda, da je najslabše, če se upokojenci zaprejo med štiri stene. »Vsak dan, tudi če dežuje, se morajo urediti in oditi vsaj v trgovino ali v park na sprehod.«

Vedoželjne učenke
Citre v njeni tokratni skupini Citre za dušo in srce igrajo Venčeslava Batagelj, Rudinka Bensa, Majda Komel, Dragica Kovačič in Fanči Koncut - vse iz Nove Gorice ali Šempetra pri Novi Gorici - ter Marta Bizjak Zorn in Gabrijela Vidmar Golob, obe Slovenki iz Italije.
»Ker sem vdova in nimam otrok, sem se morala nekako zaposliti,« pravi Gabrijela Vidmar Golob iz Pevme pri Gorici, ki se je upokojila po štiridesetih letih dela v trgovini. Takoj se je vključila v več krožkov na UTŽO Nova Gorica. »Na srečo meje med Slovenijo in Italijo ni več, tako da lahko obiskujem kar tri študijske krožke: kitaro, citre in dramsko skupino. Ker sem Slovenka, pač uživam v slovenski družbi, v slovenskih pesmih in dramah.«
Poudari, da ji je prav univerza za tretje življenjsko obdobje dala nov smisel življenja. »Nisem znala igrati ne kitare ne citer. Zdaj pa že na oba inštrumenta kar dobro brenkam.« Pravi, da končno počne to, kar si je želela vse življenje. »Strašansko uživam, ko nastopamo. Ne za 'solde', ampak v dobrodelne namene.«
Citre se je naučila igrati tudi Marta Bizjak Zorn iz Štandreža pri Gorici. Doma so zadovoljni, kadar zabrenka. »Primorci radi pojemo narodne in partizanske ter borbene pesmi.« Z možem imata hčerko Sereno, ki ima dva otroka, njuna vnuka Alberta in Elijo. »Vsi govorimo slovensko in smo ponosni, da smo Slovenci. Včasih se mi zdi, da smo mi, ki živimo v Italiji, še edini zavedni Slovenci.«
V Novo Gorico hodi na krožke dramske igre in na igranje citer. »Igra me zanima tudi zato, ker pišem skeče, citre pa sem si že od malih nog želela igrati. Pa tedaj ni bilo denarja zanje, kasneje pa ne časa.« Vesela je, da se še uči, saj to pomeni, da je njena duša mlada. »Starosti ne čutim, samo kosti me včasih bolijo,« v smehu sklene svojo pripoved Marta Bizjak Zorn.