Vas v dolini Branice z dvema naselitvenima jedroma

Zgodbe | jun. '13

»Branik, ki se je do leta 1951 po fevdalnih gospodih Rihemberških iz 12. stoletja imenoval Rihemberk (pa tudi Rifenberg in Rihenberk), se ponaša z izjemno bogato zgodovino. To se odraža tudi v dveh naselitvenih jedrih, pri čemer se prvo – z ledinskim imenom Britof - nahaja na desnem bregu hudourniške Branice, ob vznožju flišne vzpetine, vrh katere stoji župnijska cerkev sv. Urha, drugo, Tabor, pa je nastalo ob podružnični cerkvi sv. Antona na levem bregu rečice, nad katerim na pobočju hriba Golca izstopa grad Rihemberk,« nas je 61 – letni upokojeni prometni tehnik Bogdan Hmeljak najprej popeljal v preteklost svojega rojstnega kraja, razpotegnjene vasi v osrednjem delu Braniške doline.

Nato je na kuhinjski mizi razgrnil velik album s starimi razglednici, ki jih zbira od leta 1995, in v njem poiskal prav ti dve zgodovinski podobi Branika: Britof z župnijsko cerkvijo na začetku prejšnjega stoletja ter najstarejši in največji grad na Primorskem med prvo svetovno vojno. »Prvotna gostilna in pozneje hotel Ličen, ki ga vidimo na levi strani razgledniške fotografije, sta bila vseskozi središče gospodarskega in kulturnega dogajanja v Braniku. Tako je bila 10. novembra 1867 v tedanji gostilni »Pri Ličnu« na Mantelovšču, katere lastnik je bil gostilničar in posestnik Ivan Ličen, ustanovljena čitalnica z 29 člani, ki pa je po začetnem zagonu in smrti soustanovitelja, župnika Janeza Nepomuka Pirca začela nazadovati. Čeprav je tudi pesniku Simonu Gregorčiču, ki je spomladi leta 1873 prišel za kaplana v Rihemberk, ni uspelo obuditi, je – kot je zapisano v krajevni kroniki iz leta 1994 – ustanovitev čitalnice vseeno pomenila zametek bogatega kulturnega življenja, ki v Braniku traja še danes. Tudi Ivanov naslednik Maks Ličen, ki se je ukvarjal tudi z vinsko trgovino na debelo, je poskrbel za živahno dogajanje v njihovi gostilni oziroma hotelu, saj se je dejavno vključil v društveno življenje kraja: od ustanovitve leta 1894 je predsedoval prvemu prosvetnemu društvu, po letu 1902 pa je vodil še Vinorejsko in sadjerejsko društvo.«

Hotel Ličen kraj veselih in žalostnih dogodkov
V času italijanske okupacije Primorske so bili v hotelu Ličen pošta, občina in karabinjerska postaja. Med drugo svetovno vojno pa so se Nemci zaradi partizanskega napada na oskrbovalno kolono 2. februarja leta 1944 na Rovni maščevali tako, da so trinajst dni kasneje celotno vas (225 stanovanjskih hiš z gospodarskimi poslopji) požgali ter v nemška taborišča odpeljali 529 prebivalcev, med katerimi je bilo 250 žensk in 169 otrok. Ko je tistega usodnega dne prizadevni kulturno – prosvetni delavec Franc Zgonik bežal iz gorečega zaselka Cvetroža proti strugi Branice, so Nemci streljali za njim, ga ranili in ujeli ter odpeljali do Ličnovega hotela. Tu so ga skupaj s še štirimi sovaščankami zaprli v kletne prostore in zgradbo zaminirali. Od leta 1952 njegovo ime nosi braniško kulturno prosvetno društvo. Poškodovano poslopje nekdanjega hotela Ličen je kljubovalo zobu časa skoraj do konca minulega veka, ko so ga odstranili in na tem mestu uredili parkirišče, bivši vodnjak pa leta 2000 spremenili v pomnik z napisom: Naj nikdar ne ugasne spomin na požgano vas in izgnane prebivalce Rihenberka.
Nedaleč stran od tega vodnjaka še zmeraj stoji spomenik baronu in generalmajorju Alojziju Francu Widmayerju, ki ga je 26. oktobra 1913 postavilo Vojaško veteransko društvo za Goriško in Gradiščansko. Sin oskrbnika pri grofu Lanthieriju na gradu Rihemberk se je rodil leta 1764, napravil uspešno vojaško kariero in zaslovel po številnih junaštvih v bojih proti Turkom in Francozom. Kot polkovnik liškega polka je leta 1813 v vojni v Dalmaciji odločilno pripomogel k temu, da je Zadar spet pripadel Avstriji, s čimer si je prislužil viteški križec reda Marije Terezije. Večkrat je bil ranjen, zato je zbolel in po 42 letih službe odšel v pokoj ter leta 1831 na Dunaju umrl. Po slovesnem odkritju in izročitvi spomenika tega znamenitega rojaka rihemberškemu županstvu so se udeleženci zbrali na slavnostnem prostoru pri hotelu Ličen. Med italijansko okupacijo so fašisti odstranili veliko ploščo s spomenika, ki so jo domačini po drugi svetovni vojno vrnili na staro mesto.
V manjši hiši desno od hotela sta bili mesnica in pekarna, medtem ko v ozadju slike na starejši razglednici prevladuje župnijska cerkev sv. Urha z mogočnim samostojno stoječim in 37 metrov visokim zvonikom. Zgradili so jo v drugi polovici 15. stoletja, nato pa v 17. in 18. stoletju močno predelali. V tristrano sklenjenem prezbiteriju s kripto, ki so ga po načrtih arhitekta Maksa Fabianija obnovili leta 1935, so se ohranile freske iz konca 15. stoletja, trije marmornati oltarji iz prve polovice 18. stoletja pa se slogovno navezujejo na dela goriškega kiparja Pasquala Lazzarinija. Med bogato opremo so tudi epitafi in sliki iz 17. stoletja.

Bogata arhiv in oprema izginila v grajskih pečeh
»Okoli cerkve je bilo do leta 1864 obzidano pokopališče, po katerem je ta del Rihenberka tudi dobil ledinsko ime Britof. Strnjen sklop domačij pod njo si je z leve proti desni sledil takole: Robičevi, Sklučevi, Mohorjevi, Zbategavi in Gasarjevi, medtem ko so zakrite hiše Cesarjevih, Mihotavih, Zgoncavih, iz katere sem jaz doma, in Kasovcevih, pri katerih je prebival Simon Gregorčič nekaj mesecev pred odhodom za vikarja na Gradišče nad Prvačino v začetku leta 1882,« pravi zavzet raziskovalec krajevne zgodovine Branika in njegove okolice Bogdan Hmeljak, ki razen skrbno urejenih razglednic in fotografij tamkajšnjih naselij z veliko ljubeznijo shranjuje tudi dokumente o delu in življenju goriškega slavčka ter narodopisne razglednice slikarja Maksima Gasparija in svete podobice. Prepričan je, da so stare razglednice pomembni kamenčki v mozaiku slovenske kulturne dediščine, saj lahko na tem majhnem koščku papirja, praviloma velikem 14 x 9 centimetrov, dobimo ogromno informacij o dogajanju na določenem prostoru in v določenem času. Hkrati navdušujoče pripoveduje o občutkih, ki ga prevevajo, ko domov prinese na novo odkrito razglednico, ki je bila, denimo, pred sto leti odposlana prav iz Rihenberka; kot je zanj najustreznejši star izraz za današnji Branik. Poleg zbirateljstva pa je v krajih, kjer živi, skoraj samoumevno, da se ukvarja tudi z vinogradništvom in čebelarstvom, pri čemer še vedno najde čas tudi za prepevanje (drugi bas) pri moškem pevskem zboru Franc Zgonik v Braniku in moškem pevskem zboru Provox v Renčah.
Druga (foto)razglednica prikazuje grad Rihemberk med prvo svetovno vojno, ko je bil spremenjen v zasilno bolnišnico, kamor so ranjence vozili v posebej prirejenih (in z rdečim križem označenih) vozovih s konjsko vprego. Ker je v tistem času primanjkovalo kuriva, so avstrijski vojaki za ogrevanje in kuhanje pokurili dragocen grajski arhiv, vse papirje in večji del lesene opreme. Slikovit grad stoji na vzpetini pod severnim robom kraške planote, kjer je bilo gradišče že v prazgodovini. Vitezi Rihemberški se prvič pojavijo leta 1188 in so tu bivali  do svojega izumrtja okoli leta 1380. Nato so najprej goriški škofje in za njimi Habsburžani grad oddajali v fevd različnim plemičem, dokler ni leta 1646 postal last rodbine Lanthieri, ki ga je prek sorodnikov grofov Lanthieri-Lewetzov obdržala do konca druge svetovne vojne. Tudi ta ga je močno prizadela, saj so julija leta 1944 partizani Južnoprimorskega odreda napadli 100-člansko posadko domobrancev oziroma »landšucerjev«, ki so bili v njem, jo razorožili in zajeli, nato pa grad zaminirali in zažgali. Njegova obnova se je začela že v času Angloameričanov in nato nadaljevala vse do danes, čeprav je eden najlepših gradov na Primorskem, ki je bil leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postal priljubljeno poletno prizorišče raznovrstnih kulturnih prireditev.