Kralj Matjaž in Alenčica
Kralj Matjaž je najbolj znan junak slovenskih narodnih pesmi. Nekaj zgodovinske podlage je njegovemu liku dal ogrski kralj Matija Korvin, čeprav se je skozi stoletja govorilo, da si ga je na Koroškem ljudstvo samo izbralo na Gosposvetskem polju. Svoj prestol naj bi imel na Krnskem gradu.
Po ljudski pripovedi je kralj Matjaž takole spoznal svojo Alenčico.
Kralj Matjaž je sedel pod cvetočo lipo in govoril svojim vitezom: »Sovražnike smo junaško premagali, vse vojne srečno končali in ljudstvo živi dobro. Tudi mene je sreča bogato poplačala. Imam gradove, poln hlev iskrivih konj, bogato zakladnico. Pojdite po mojih deželah, poiščite mi nevesto in pripeljite mi jo v Celje!«
Vitezi so jo iskali po Gorenjskem, po Goriškem, po Reziji in Furlaniji, Benečiji, Istri in Krasu, dokler niso prišli na Dolenjsko, v Robarsko dolino. Tam so ugledali prelepo dekle, ki je žela pšenico.
»Lepše ne bomo našli. Ta je vredna kralja Matjaža,« so vzkliknili vitezi. Povedo ji, čigavi snubci so in jo povabijo v Celje. Alenčica pa jim reče: »Pšenica mora biti požeta in pospravljena. Pomagajte mi jo v snope vezati!« Vitezi so jo ubogali. In ko je bilo žito v snopih, jim Alenčica veli žito v mlin znositi in moko prinesti iz njega. Spekla je hlebce, posebej pa bel kolač iz jajc in masla umešan. Izročila jim ga je in dejala: »Nesite ga kralju Matjažu, naj ga poskusi, potem pa mi pridite povedat, kaj poreče!«
Kralj Matjaž je poskusil kolač in dejal: »Bogme, še nikoli nisem jedel kaj slajšega!« Vprašal je viteze, zakaj dekleta niso privedli v Celje? V zadregi so zajahali konje in se vrnili v Robarsko dolino. Tedaj povedo Alenčici: »Pri carjih in sultanih je bil naš kralj, ampak nikjer ni slajšega jedel, kot je bil tvoj kolač. Želi, da greš z nami v Celje!«
Alenčica pa jim je odgovorila: »Lan teremo. Pomagajte tericam!« Vitezi so pomagali in malo nagajali tericam, kot je bila včasih navada. Alenčica je sedla k statvam in med tkanjem pripovedovala zgodbe, da vitezi še opazili niso, kako hitro teče čas. Stkala je dvanajst rjuh, jih izročila snubcem in dejala: »Nesite jih kralju Matjažu in pridite mi povedat, kako bo spal na njih.«
Vrnili Vitezi so se v Celje in pripovedovali zgodbe, ki so jih slišali od Alenčice. Kralj pa jih je spet poslal na pot. Vrnili so se k Alenčici in dejali: »Na beneškem in turškem so postlali našemu kralju s svilenimi blazinami, a nikjer ni tako dobro spal kot na tvojih rjuhah. Z nami moraš!«
Alenčica jim je odgovorila: »Veliki teden je. Pirhe delamo!« Okrasila je dvanajst pirhov in jih z vitezi poslala kralju.
»Lepši so kot vsi moji zakladi,« je vzkliknil kralj Matjaž, ko je zagledal pirhe. »Toda spet ste prišli sami. Pošiljam vas nazaj in gorje, če se vrnete brez nje!« Vitezi so Alenčici prenesli kraljevo sporočilo, a je niso prestrašili. »Povejte kralju, da se čudim njegovim besedam. Ali so turške, ogrske in beneške dežele tudi same prišle k njemu?«
Kralj Matjaž se je ob njenem sporočilu globoko zamislil in dejal: »Da je Alenčica pridna, pričajo njeni darovi. Da je lepa, pravite vi, vitezi in da je pametna, pričajo njene besede«. Vpregli so zlato kočijo in jo šli iskat. Pripovedujejo, da se je na njuni poroki plesalo sedem dni in noči.
Kdor želi pametno živeti, ne sme v veselju noreti, ne v žalosti obupavati!
