Prvi slovenski pisec

Zgodbe | jun. '13

Primož Trubar se je za vse čase zapisal v zgodovino kot eden največjih, če že ne kot največji Slovenec. Slovenska književnost se je začela z njegovima knjigama Katekizem in Abecednik. Trubar je rad nagovarjal z besedama Lubi Slovenci.

Rodil naj bi se 9. junija 1508 v Rašici pri Velikih Laščah. To ve malo Slovencev, saj se Trubarja po navadi spomnimo le ob dnevu reformacije. Dr. Boris Golec pa dopušča možnost, da se je rodil leto prej ali leto pozneje. Na svet ni prišel v Temkovem mlinu, kjer je zdaj urejena Trubarjeva domačija, ampak v bližnjem Šklopovem mlinu, kjer je tudi odraščal, kot tudi na očetovi kmetiji na bližnji Kukmaki. Oče Mihelj v številnih omembah v urbarjih nikoli ni zapisan kot Trubar, ampak dosledno kot Müll(n)er, iz česar je izpeljano lastno ime Malnar. Primož je tako na Rašici veljal za Malnarjevega Primoža, ker Trubarjev ni mogel biti ne po očetu ne po hišnem imenu. Za priimek Trubar se je odločil v šolah zaradi lažje prepoznavnosti, saj so bili priimki Malnar, Müller in podobni preveč pogosti.
Zanimivo je, da dr. Peter Štih meni, da se Trubar nikoli ni označil za Slovenca, ampak vedno za Kranjca. Menda ni razumel slovenščine, ampak samo slovanski jezik, kot so govorili predvsem na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.
Akademik dr. Boris Paternu in večina drugih preučevalcev življenja in delovanja Primoža Trubarja pa so drugačnega mnenja. Paternu pravi: »Drugi daljnosežni pojav, ki je na Slovenskem pognal prav tako pod Trubarjevim vodenjem reformacije, je bil začetek narodnega samozavedanja. Ni brez pomena, da je Trubar v javnih nastopih vernike nagovarjal 'Lubi Slovenci' ali 'Dobri preprosti Slovenci'. Gre za poimenovanje, ki zavestno prestopa meje regionalne pripadnosti, njegove srednjeveške privezanosti k lokalni, deželni identiteti. Trubar ločuje dežele ali pokrajine, kot so bile takrat Koroška, Kranjska, Spodnja Štajerska, Goriška, Istra ali Slovenska marka, vendar se dobro zaveda etnične oz. narodove celote.«

Slovence je postavil na zemljevid Evrope
V Sloveniki piše, da je Trubarjevo življenjsko delo Katekizem, ki vsebuje poleg zapletenih teoloških razprav tudi obrazce, napotke, pesmi, litanije, ki so se jih lahko naučili nepismeni ljudje, in sicer tako, da so poslušali izobražence. Katekizem je izvirno delo na visoki teološki ravni. Slovence je Trubar s svojim krščanskim sporočilom postavil na duhovni in kulturni zemljevid Evrope. Na ravni skladnje je Trubar svoj jezik oblikoval po najvišjih evropskih humanističnih standardih, tako da so dobili Slovenci visok knjižni jezik.
Paternu pa pravi: »Trubar je na zemljevid Evropske reformacije začrtal posebno, slovensko varianto. Ta varianta pa ni bila lokalno zamejena niti v duhovnem niti v organizacijskem smislu. Na poseben način je bila vpletena v vodilne evropske tokove reformacije, ki je imela svoja glavna izhodišča v Nemčiji, Švici in Italiji.«
Paternu tudi omenja, da je Jernej Kopitar štel Trubarja za »Kolumba« slovenskega knjižnega jezika, torej tudi slovenske zavesti in da je Oskar Sakrausky menil, da Primož Trubar sodi med malo znane, vendar velike Evropejce.

Številne službe
V Sloveniki tudi piše, da je bil Trubar po posvečenju leta 1530 v Trstu vikar v Laškem, nato v Ljubljani, leta 1540 pa se je umaknil v Trst, kjer je med drugim pridigal slovenskim vernikom. Leta 1542 je postal je postal kanonik pri ljubljanskem škofu Kacijanarju, ki je bil naklonjen reformi Cerkve. Naslednji ljubljanski škof Textor je leta 1547 preganjal Trubarja in njegove somišljenike. Zato se je Trubar, premeščen za vikarja v Šentjerneju, skril pred aretacijo in marca 1548 pobegnil v vojvodino Württenberško v Nemčiji. V Rothenburgu nad Taubero je postal pridigar in se poročil z Barbaro Sitar iz Kranjske. Leta 1553 je sprejel pridigarsko službo v Kemptenu, kjer je sestavil Kemptenski cerkveni red. V začetku leta 1561 je na povabilo kranjskih deželnih stanov sprejel mesto superintendanta v Ljubljani. Nadvojvoda Karel je decembra 1564 izdal ukaz o izgonu Trubarja in zamplembi njegove Cerkvene ordninge. Konec junija leta 1565 se je Trubar z družino izselil v Tübingen, dobil je službo župnika v bližnjem Derendingenu, kjer je 28. junija 1586 umrl.