Šugmanovi imajo igralstvo v genih
Bleščeče vloge Maje in Zlatka Šugmana so razveseljevale mnoge generacije; vrhunski igralec pa je tudi njun sin Jernej. Vsi trije so oblikovali številne nepozabne gledališke, televizijske ali filmske vloge najrazličnejših žanrov. Igralec pa je bil tudi Zlatkov oče in Jernejev ded.
Maja in Zlatko sta se poznala že z akademije, v SLG Celje, kjer sta bila zaposlena, pa se je njuno prijateljstvo razvilo v ljubezen. Že po treh mesecih je Zlatko rekel Maji: »Jaz sem za to, da se poročiva; boljšega od mene tako ne boš dobila; jaz pa tudi ne!«
Maja je doma z Ljubnega ob Savinji in če se le da, to tudi pove. Zato ne čudi, da so jo kot veliko lokalpatriotko in pomembno igralko v rojstnem kraju imenovali za častno občanko. Prav tako je Zlatko Šugman častni občan v domači Gorišnici pri Ptuju. Majina mama je bila učiteljica in hkrati tudi režiserka številnih prireditev in predstav. Majin talent za igralstvo so spoznali že na igralski akademiji, ki jo je uspešno končala kljub veliki selekciji. Sicer pa se pri igralcih selekcija nikoli ne konča – traja skozi vso kariero. Na študij ima Maja Šugman zelo lepe spomine; tudi na profesorja Pina Mlakarja, ki ji je dal vzdevek Savinjska. Rada je imela ples in ko je igrala Grušenko v Bratih Karamazovih, je tudi po strogi mojstrovi oceni odplesala ruski ples »tako, kot ga ne bi bila sposobna nobena druga«.
Tudi sicer je Maja rada pela in plesala, Zlatko pa ne. Je pa razumel to njeno veselje in je ni oviral – sam je po navadi s plesa odšel predčasno, je pa poskrbel, da je žena imela prevoz do doma.
Družinsko življenje skoraj brez pretresov
Sicer pa sta Maja in Zlatko vsak prosti trenutek namenila družini in poskrbela, da so živeli (skoraj) tako kot drugi – umirjeno družinsko življenje. Doma se niso veliko pogovarjali o teatru. Radi so hodili tudi na vikend v Savinjski dolini, kjer je Zlatko kuhal žganje, vsi skupaj pa so zelo uživali. Vedno je bilo okoli njih veliko družbe, saj »ni bilo človeka, ki bi družbo znal bolje zabavati kot Zlatko; pa tudi ne človeka, ki bi jih znal bolj zamoriti kot on,« je eden od družinskih dovtipov. Z Majo sta rada gobarila in uživala v naravi.
Zlatko je pogosto poudaril, da ga je družina zelo umirila in da je bil rad doma. »Seveda bi bilo za vse nas veliko laže, če ne bi bila oba z ženo igralca. Obema je bilo zvečer hudo, ko sva Leo in Jerneja prepustila varuškam,« je dejal v enem od intervjujev. Jernej je skrival ključe, da starša zvečer ne bi mogla službo. »Če sem bil zjutraj sam, mi je bilo vseeno, večeri pa so za družino posvečen čas. A ne glede na vse skupaj smo imeli lepo družinsko življenje,« pravi Jernej, ki ima tudi sam dva otroka. Nekoč pa mu je njegova pet let starejša sestra Lea, doktorica psihologije, tako mimogrede dejala, da naj ne gre med igralce, ker bodo njegovi otroci ob večerih pogosto tako zelo sami. Ker pa Jernejeva žena ni igralka, bi lahko rekli, da je ta problem malce omiljen.
Dobrote – vse do Zlatkarij
Tako kot v večini družin je tudi pri Šugmanovih mama podpirala tri vogale: otroka je vodila v vrtec, šolo, skrbela za gospodinjstvo, le ob večerih ju je zaupala varuški; skratka, logistika je bila v celoti njena. Njen mož ni znal kuhati, se je pa tega opravila lotil Jernej. »Zanimivo ga je bilo gledati, ko je recept sproti preverjal še na internetu in tako stalno tekal med kuhinjo in računalnikom,« pripoveduje mama. Njenemu možu pa so bila prihranjena vsa gospodinjska dela tudi zato, ker je bil zelo zaposlen - od teatra do televizije, veliko pa je tudi pisal. Po smrti je izšla njegova knjiga Zlatkarije - izbor raznovrstnih besedil: prijaznih voščil, šaljivih pozdravov s potovanj po svetu, zabavnih skečev, s katerimi je z odra razveseljeval svoje občinstvo. V knjigi pa so tudi govori, v katerih je ob slovesnih priložnostih razmišljal o igralskem poklicu. Zlatko je besedila pisal na roko, jih nato prepisoval na pisalni stroj ter jih bral najprej ženi in bratu, da je »preveril, kakšen vtis bodo naredila«. Maja Šugman in Zlatkov brat sta tudi pripravila izbor besedil za knjigo Zlatkarije; sicer pa je bila v pripravo knjige vpeta cela družina. Simpatičen naslov knjige sol pospremili tudi s čokoladnimi bomboni – njim in sladoledu se Zlatko ni mogel upreti. Rajko Šugman pa je že ob Zlatkovi sedemdesetletnici leta 2002 izdal večkrat natisnjeno in razprodano uspešnico Moj brat.
Jernej - tretja generacija igralcev
Šugmanovi imajo gledališče v genih, saj je bil tudi Zlatkov oče igralec. Toda Zlatko je zase dejal, da si pravzaprav nikoli ni posebej želel postati igralec: »Kar sem dobil, sem odigral, in to je bilo morda celo bolje, kot če bi se zelo gnal. In če so bili še gledalci z menoj zadovoljni, potem si ne morem želeti nič več …«
Tako kot ded in oče se tudi Jernej ni mogel upreti temu poklicu – čeprav je kot otrok sanjal, da bo pilot in še kaj. Mama pravi, da je bil od malega zelo duhovit in ustvarjalen, toda nad njegovo odločitvijo, da bo igralec, je bila zaskrbljena: »Pomislila sem, kako težak je ta poklic, pa tudi na to, koliko igralcev je brez dela in so pristali na robu preživetja.« Spomni se tudi, da je Jerneju na enem njegovih prvih nastopov v Drami režiser Dušan Jovanovič 'poročal', da »njegova dva med publiko sedita kot v cerkvi ….«. Šugmanova sta - kot starša, kot igralca in kot gledalca trepetala ob vlogi svojega sina.
Strah staršev pa je bil odveč. Jernej je pri občinstvu eden najbolj priljubljenih igralcev in eden najbolj cenjenih med kritiki, skratka pravi sin svojih staršev!
Tašče, tako in drugače
Za Zlatka in Majo Šugman je veljalo, da imata ne le uspešno kariero, ampak tudi uspešen zakon. V svojem stilu je Zlatko dejal: »Nekoč so nekega mojega prijatelja vprašali, kako dolgo je poročen. Ta je dogovoril: ne vem natančno, mora biti pa zelo dolgo, ker se vleče. No, midva sva poročena že več kot 40 let.« Tudi Maja Šugman pravi: »Lep zakon sva imela!« Malo časa sta sicer imela samo zase, sta pa rada skupaj sedla pred televizor in gledala, skoraj požirala kriminalke.«
Sicer pa se Maja spominja, kako rada je imela svojo taščo, kar v njenem času ni bilo prav pogosto. Zdaj je tudi sama prijazna tašča, ki se zelo rada druži s taščo svojega sina … In še eno simpatično naključje – Jernej blesti v vlogi tašče, ki jo igra v komediji Ko sem bil mrtev; delo žanje izjemen uspeh doma in na tujem.
Maja je vesela, da je imela tudi po upokojitvi še nekaj izjemnih vlog, da ji je bilo tako kot njenemu možu in sinu dano igrati v različnih žanrih in se v vsakemu od njih tudi potrditi. Odmevala je s svojimi tankočutno izdelanimi liki – nazadnje v režiji Janeza Pipana, ki je na oder MGL postavljal odlično dramo Dušana Jovanovića Razodetja in ji zaupal eno od osrednjih vlog. Oba, režiser in Maja Šugman sta že ob premieri dobila odlične kritike, predstave so bile razprodane, vendar se je to odlično delo zaradi Majine bolezni vse prekratek čas obdržalo na odrskih deskah.
Majini spomini so kot branje vznemirljive knjige. Še vedno veliko razmišlja o vlogah, ki jih je igrala, in še vedno veliko bere. Rada ima tudi sodobna dela- od Vinka Möderndorferja do Matjaža Zupančiča. Vrača se tudi h knjigam, ki jih je že davno prebirala; že pri šestnajstih letih je spoznala roman Alamut. Kot najstnico jo je seveda prevzela ljubezenska zgodba, ob ponovnem branju v zreli dobi pa je knjigo dojela v vsej tragiki, ki jo predstavil Vladmir Bartol, in »jokala je kot dež«. Še vedno pa ostaja njena strast tudi gledanje kriminalk; Skandinavci, pravi, so temu žanru dodali novo kakovost. Ob ljubeči pozornosti hčerke in sina ter ob crkljanju z vnukoma, ob srečevanju s prijatelji in ob lepih spominih tečejo njeni dnevi mirno in zadovoljno – kljub operacijam kolen in hrbtenice, kar pa postopno že tone v pozabo, saj se z vsakim dnem trdneje postavlja nazaj na noge. Želimo ji, da bi kmalu tudi zaplesala….
Zlatko Šugman je odigral več kot sto gledaliških vlog; Namišljeni bolnik pa je vloga, ki bi jo verjetno najprej omenil. V tem delu je igrala tudi njegova žena Maja, in sicer vlogo služkinje; v Tartuffu pa je igrala celo vlogo njegove mame. Skupaj sta igrala predvsem v zgodnjem obdobju – v celjskem in mariborskem gledališču, pa tudi v filmu Tistega lepega dne.
Tudi oče Zlatko in sin Jernej sta igrala skupaj – v delu Življenje v vlogah odhajajočega in prihajajočega igralca. Jernej je bil zadovoljen, ker ga oče pri oblikovanju lika ni usmerjal, oviral ali kako drugače posegal v njegovo igralsko ustvarjalnost. Jernej Šugman, član ljubljanske Drame, je ustvaril veliko odličnih vlog - med nagrajenimi je tudi naslovna vloga v delu Tit Andronik, vloga Alcesta v Molierovem Ljudomrzniku in Pozza v Beckettovi igri Čakajoč Godoja, pa Baala in seveda Hamleta ... Vsi trije so veliko ustvarjali tudi na filmu in na televiziji.
Sicer pa je bilo v njihovi družini vedno strogo ločeno igralsko in zasebno življenje; kot igralci so Zlatko, Maja in Jernej tri samostojne in močne osebnosti – v družini pa so bile »vloge pač družinske«.
