Vzorci, všiti v slovensko krpanko

Zgodbe | jul. '13

Kranj je eno tistih slovenskih mest, kjer so po osamosvojitvi Slovenije tovarne ugašala druga za drugo, zlasti pa tekstilne. Zemljišča in stroje so razprodali, delavce pa poslali domov. Tako žalostna usoda je doletela tudi Tekstilindus, ki je slovenski in tuje trge oskrboval s pisanimi bombažnimi tkaninami.
Margareta Vovk Čalič se je domislila, da bi iz blaga propadle tovarne, ki ga je v tej tovarni nabavljala vse od sedemdesetih let in ga nekaj še hrani, izdelala krpanko in tako ohranila čim več vzorcev. Že dolga leta namreč izdeluje krpanke in tudi vodi tečaje o tej zanimivi tehniki, zato je zbrala tečajnice in druge zainteresirane. Na dan kulture so prvič sedle skupaj. Prišle so iz različnih krajev Slovenije - iz Ljubljane, Domžal, iz Zasavja, Radovljice, Bleda, Škofje Loke in Grosuplja. »Na začetku nas je bilo kar petinšestdeset in vsaka je izdelala eno rožico, ki je sestavljena iz sedmih manjših heksagramov. Tiste, ki so pri meni obiskovale tečaj, kakih dvajset jih je, pa so se sestajale vsak teden ob petkih,« pove Čaličeva. Vse so seveda šivale ročno.
Nastala je Slovenska krpanka, ki jo sestavljajo krpice iz kar 600 različnih vzorcev, kar pa še vedno predstavlja le tretjino vzorcev, ki jih ima Margareta. Odločile so se za vzorec, ki je v tej tehniki najbolj priljubljen, imenuje se babičin rožni vrt (Grandmothers Flower Garden). Tehnika je paper-peacing, kar pomeni, da se koščki blaga najprej našijejo na papir.
Druženje pri projektu so sklenile 15. junija, na evropski dan krpanke. Hkrati ta dan poteka tudi slovenska poletna muzejska noč, pri kateri vsako leto sodeluje tudi Galerija Desetnica v Kranju, ki jo vodi Margareta Čalič.
Spomin za zanamce
Vida Lavtar je v Tekstilindusu delala 37 let, k sreči se je upokojila malo pred tem, ko so ga zaprli. Kar milo se ji je storilo ob vzorcih, ki so jih delali takrat. Opaža pomanjkanje kakovostnega blaga na trgu, pa še cene so precej višje, čeprav blago niti približno ni tako dobro, kot je bilo Tekstilindusovo. »Takrat je kupec samo pogledal etiketo in če je videl, da je naša, je vedel, da je blago kakovostno,« pove Lavtarjeva. Tekstilindus je nekoč izvažal tudi v ZDA, zdaj pa od tam uvažamo slabše blago. Blago slabše kakovosti dobivamo tudi iz Češke ali iz Koreje. Rado se razbarva in trga tudi, povedo članice skupine.
»Sploh ne vemo, kaj smo izgubili,« vzdihne Čaličeva ter doda: »Žal je tako, da Slovenci slabo cenimo to, kar imamo in kar smo sami ustvarili. Vedno je tisto, kar so naredili drugje, veliko več vredno kot domače.«
S krpanko so se izdelovalke poklonile propadli slovenski tekstilni industriji in dale priznanje oblikovalkam vzorcev, iz katerih so stkani naši skupni spomini: predpasniki naših mam, starih mam in tudi prve oblekice deklet so bile izdelane iz tega blaga.
Slovenska krpanka v teh težkih časih nosi tudi simbolno sporočilo, da je treba ovrednotiti in spoštovati tisto, kar je nekoč bilo, kar še imamo in  da moramo skupaj ustvariti vrednote, na katerih bo stal nov, lepši čas. Krpanko nameravajo podariti Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani in tako ohraniti spomin in vzorce tudi prihodnjim rodovom.


Po Evropi je izdelovanje krpank precej priljubljeno. Po mnogih državah so izdelovalci organizirani v skupine (tako imenovane gilde), te pa v krajevne, pokrajinske in nacionalne zveze. Skupine se združujejo v Evropski zvezi za patchwork, v njej pa Slovenije še ni.