Ko je bil vrtec še dom igre in dela

Zgodbe | jul. '13

Z dekretom takratnega ministra dr. Jožeta Potrča, na katerega so pozabili pritisniti štampiljko, so v Ljubljani v šolskem letu 1949/50 ustanovili srednjo šolo za vzgojiteljice. Prva generacija je imela dva oddelka, zaradi komaj minule vojne so se v prvi letnik vpisovale dekleta, rojena od leta 1930 pa do 1935. Takratne dijakinje pa letos proslavljajo 60. obletnico mature.

Med njimi so tudi naše sogovornice – Martina Škof Kralj, Mara Koprivec in Mira Voglar. Tesna prijateljstva so se ohranila še iz šole in iz dijaškega doma, saj je večina prihajala od daleč in so v dijaškem domu preživele tako rekoč vse šolsko leto. Pa ne le zato, ker so imele pouk tudi ob sobotah, pač pa zato, ker ni bilo denarja za vožnjo domov. Le za največje praznike so se odpeljale k domačim.
Spale so vse v eni sami podstrešni spalnici v nekdanjem samostanu, umivale in prale so v mrzli vodi! Tudi dekleta, ki so prihajala iz Ljubljane, so čutila s sošolkami, ki so bile v internatu in so »tolkle« lakoto in trpele mraz. Ena od njih jim je mnogo let kasneje povedala, da v šolo ni prinašala malice, ker se je zavedala, da bi s tem lahko prizadela druge, ki te možnosti niso imele. »Nismo vedele, ali naj kos kruha, ki smo ga dobile zjutraj, pojemo že za zajtrk, ali pa naj kaj prihranimo za kasneje …«, se spominja  Martina Škof, po rodu Belokranjka. Njena sošolka Mara Koprivec iz Kočevja pa je ohranila v lepem spominu Martinino mamo, ki ji je iz belokranjskega platna naredila copatke za ritmično gimnastiko.
Učni program je vzgojiteljicam narekoval široko znanje - velik poudarek je bil na likovni, glasbeni in športni vzgoji. Vse so se učile igrati na klavir in vse so opravile tudi začetni in nadaljevalni smučarski tečaj ter tečaj metodike plavanja. Imele so obvezno prakso, poletja pa so pogosto preživljale na kolonijah skupaj z otroki. Martina Kralj je še deset let po maturi hodila z otroki iz revirjev v otroško okrevališče v Kraljevici. To njeno delo je bilo podprto z globoko osebno izkušnjo, saj je prišla v srednjo šolo kot neplavalka; s pomočjo profesorice pa je premagala strah in splavala, kasneje pa je naučila plavati mnogo otrok. Otroke s posebnimi potrebami je učila smučanja in tako tudi pri njih podirala meje.
Na srednji vzgojiteljski šoli so imeli uspešno lutkarsko skupino, kjer je sodelovala tudi Mara Koprivec. Izdelovala je tudi senčne lutke, kar je bila takrat velika novost. Tako so pravljice dobile še nove razsežnosti, še dodatno pa jih je obogatila glasba - moč in sporočilnost te pa je že od malega znala pričarati Mira Voglar. Njen prispevek je velik, saj je avtorica mnogih otroških pesmic in tudi prvih strokovnih del s področja glasbe za predšolske otroke pri nas.

Kljub pomanjkanju - odličen začetek
Ta šola je imela kljub materialno zelo skromnim začetkom veliko srečo z izbranim kadrom – od ravnateljic do profesorjev. Med temi je pustila poseben pečat Joža Trdina - prva slovenska pedagoginja na področju gibalne vzgoje, ki je najprej učila v tržaški dekliški šoli, nato pa se je na željo takratnih slovenskih oblasti vrnila v Ljubljano. Ledino v predšolski vzgoji je orala tudi dr. Nuša Kolar in vsi drugi profesorji. Iz te šole prihajajo kar štiri Žagarjeve nagrajenke – zaslužile so si jo Lea Smasek, prva ravnateljica, pa profesorica pedagogike Breda Cilenšek in profesorica ritmike Marta Paulin Schmidt. Ta je med drugim marca 1953 s svojimi dijakinjami postavila na oder Mestnega gledališča ljubljanskega premiero plesne pantomime po Andersenovi pravljici Kitajski slavček. Požele so navdušenje in imele še veliko ponovitev in gostovanj. Prestižno Žagarjevo nagrado pa je prejela tudi prof. Mira Voglar. Kot kasnejša profesorica na tej šoli ter nato tudi na višji vzgojiteljski šoli in pedagoški akademiji je prva v Sloveniji postavila temelje glasbeni vzgoji predšolskih otrok.
Z dekretom po vsej Sloveniji
Čeprav je njen oče načrtoval drugače, je Miro Voglar z Raven na Koroškem, kot je zapisala sama, »nevidna roka« vodila na srednjo vzgojiteljsko šolo, kjer je bil velik poudarek na glasbi. Toda v vrtcu, kamor so jo dodelili, ni bilo klavirja –imela pa ga je sosednja šola in tako so imeli otroci njene skupine veliko glasbene vzgoje.
Njeni sošolki Martina in Mara sta bili tako kot mnoge druge z dekretom poslani na podeželje. Martina Kralj je pet let delala v domu za socialno ogrožene otroke na Polzeli. Na podlagi teh izkušenj se je odločila za študij defektologije; s srcem in dušo se je zapisala otrokom s posebnimi potrebami. Spomini na Polzelo pa so živi in prav posebni – en dan so imele vzgojiteljice prosto, toda vmes je bil vedno velik »če«. In tako so po navadi delale brez premora. Še zlasti napeto je bilo, ko so bili dovoljeni obiski, saj so nekateri starši hoteli nazaj otroke, ki so jim bili odvzeti.
Mara Koprivec pa je začela v Velikih Laščah, od koder so jo za tri mesece poslali v Ribnico, da bi postavila na noge oddelek vrtca, ki so mu takrat rekli še DID – dom igre in dela. Prostor zanj je našla kar v gostilni. Ko je ta oddelek zaživel, se je vrnila v Velike Lašče, kjer je morala vajo ponoviti - spet poiskati prostor za nov oddelek dida. Po nekaj letih so jo prestavili v Ljubljano, kjer je kmalu postala ravnateljica vrtca. Ker so potrebe po predšolskem varstvu naraščale, je »zgradila« več vrtcev in ustanovila veliko njihovih enot.
Vse tri sogovornice se tudi spominjajo, kako stroge inšpektorje so imele, saj je bila skrb za kakovost predšolske vzgoje zelo poudarjena in tudi najboljše ni bilo dovolj dobro. Takrat je bilo morda to malce nadležno, tako kot mnoga dodatna izobraževanja. Toda z zdajšnjimi očmi ocenjujejo, da tudi nujno, saj se je kakovost pedagoškega dela nenehno dvigovala.