Na ogled stare obrti

Zgodbe | jul. '13

O domnevno največjem baročnem gradu na Slovenskem, Gradu na Goričkem med domačini kroži samozavestna trditev, da ima kar 365 sob, torej toliko, kot je dni v letu. V pritličnih prostorih gradu so na ogled tradicionalne obrtne delavnice tega območja. V zgornjih prostorih je nekaj starinske opreme in drugih pričevalcev različnih zgodovinskih obdobij.

Arheologi ugotavljajo, da je grad stal na tem mestu že v enajstem stoletju. Začeli naj bi ga graditi vitezi templarji. Poslopje je bilo pozidano na griču, katerega sestavina je bazaltni tuf. V davnini je namreč prišlo do vulkanskega izbruha, njegovo glavno žrelo pa naj bi bilo na Kleku v Avstriji. Radiostezisti so ugotovili, da so ob gradu naravna globinska energijska polja.
Odtujene dragocenosti
Tukajšnji svet leži na dnu pradavnega Panonskega morja. Rahlo gričevnata pokrajina premore gozdove, njive, travnike, sadovnjake, vinograde. Industrijski razvoj je skoraj obšel Goričko, zato je tu ohranjen dokaj prvobiten način življenja v starožitnih vasicah s pestrimi arhitekturnimi in etnološkimi posebnostmi. Z avstrijskim in madžarskim krajinskim parkom se to območje povezuje v park treh sosednjih dežel.
Zgodovinopisje beleži podatek, da je kralj Bela III tukajšnje ozemlje vključil v madžarsko državo. Davnega leta 1183 ga je podaril v upravljanje cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Posest se je stoletja imenovala Gornja Lendava. Lastništvo so si menjavale številne madžarske plemiške rodbine. Med prvo in drugo svetovno vojno je bil lastnik gradu soboški podjetnik Geza Hartner. Leta 1945 je bila v poslopju bolnišnica Rdeče armade, v tem času so bili prostori z bogato umetnostno-zgodovinsko opremo močno izropani.
Po drugi svetovni vojni je bil grad podržavljen. V njem so bili odtlej krajevni urad, policijska postaja in stanovanja. Po letu 1972 so v nekdanji grajski kapeli in dveh sosednjih prostorih uredili manjšo muzejsko zbirko.

Prikaz tradicionalnih obrti
Grad ima značilno razgibano mnogokotno podobo. Trakte dvoriščne strani opirajo večnivojski arkadni hodniki. Ta obsežen grajski kompleks hrani delne romanske, poznogotske, renesančne in baročne značilnosti. Posebej lep je baročni, bogato členjeni zvonik iz sredine osemnajstega stoletja.
Muzejske delavnice prikazujejo tukajšnjo tradicijo kovaške, kolarske, lončarske, tkalske in drugih obrti. Predstavljena je tudi nekoč zelo razširjena žganjekuha in ljudsko zeliščarstvo. Gre v glavnem za tradicionalno rabo tukajšnjih naravnih možnosti, ki so jih od nekdaj preoblikovali mojstri s pomočjo svojih ročnih spretnosti.
V viteški dvorani, ki je največji prostor v pritličju, so na ogled občasne razstave in projekcije filma o Krajinskem parku Goričko. Znatno skrb sodelavci parka posvečajo dnevu mokrišč, velikonočnim delavnicam, dnevu parkov, dnevom evropske kulturne dediščine, jesenskemu bazarju in drugim tradicionalnim prireditvam. Obiskovalci se lahko seznanijo tudi z življenjem ob tromeji.
Od leta 1995 grad obnavljajo s pomočjo državnega in evropskega denarja.
Leta 2006 so gradbinci končali s statično obnovo poslopja, saj so bili temelji dokaj načeti. Vzporedno so se arheologi lotevali izkopavanj. Z odkritji so zadovoljni, saj so se dokopali do doslej neznanih dokazov iz grajske zgodovine.
Za turiste je zanimiv ogled tako imenovane črne kuhinje, ki so jo tukaj uporabljali verjetno vse do konca 19. stoletja. Osrednji del prostora je bilo ognjišče, nad katerim je visel kotlič. V žerjavici so bile naokoli razvrščene lončene posode, v katerih je brbotala raznovrstna hrana, ki so jo pripravljale grajske kuharice. V bližini kurišča so bile razpostavljene mize iz masivnega lesa, kjer so s hrano stregli delavcem in služinčadi, medtem ko je bila grajska gospoda deležna okusnih dnevnih obrokov v razkošni jedilnici.
Graščino obdaja obsežen park. Nastal je v 19. stoletju. Oblikovan je v svobodnem krajinskem slogu in se povezuje z okoliškim gozdom. Od grajskega poslopja vodi steza po hribu navzdol do gotske cerkve. Posebnost poti je vulkanska gmota, ki jo sestavlja rečni prod, pesek, lapor, glina in plasti  bazaltnega tufa ter tufita (sprijet vulkanski pepel). Sicer pa lahko na območju občine Grad najdemo edine vulkanske kamenine, ki se postavljajo s kristali olivia.


V pritličju so razvrščene muzejske obrtne delavnice. To je delavnica, ki jo je nekoč uporabljal znani gorički lončar Rudolf Hašaj.

Informacije: Javni zavod Krajinski park Goričko, Grad 191, 9264 Grad, tel.št.: 02 551 88 60, 02 551 88 70.