Življenje je posvetil soljudem

Zgodbe | jul. '13

Pavel Lunaček - Igor je bil eden najbolj prizadevnih in uspešnih partizanskih zdravnikov. V vojnih razmerah je razvil in uveljavil koncept partizanskih bolnišnic.
Dr. Lunaček je svoje življenje posvetil soljudem. Kmalu po vojni je zapisal: »Težak boj za obstanek me je morda tudi na univerzi zagrenil in sem se morda malo zakrknil vase. Dolgo sem kolebal med sovraštvom do ljudi in med željo, da bi se popolnoma posvetil pomoči soljudem. To me je spodbudilo, da sem zapustil gozdarsko fakulteto in presedlal na medicinsko fakulteto, kjer sem našel ravnotežje. Kot študent in zdravnik sem videl vse socialne krivice. Ker se mi je zdelo, da je pobiranje denarja od bolnikov nevredno človeka, nisem nikoli imel zasebne prakse. Posvetil sem se samo delu v bolnišnici.« Po diplomi na medicinski fakulteti v Zagrebu je delal v Brežicah, nato pa v bolnišnici za ženske bolezni v Ljubljani. Leta 1942 je odšel v partizane. Postal je upravnik centralne partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu, ki je povezovala bolnišnice Jelendol, Jelenbreg, Lesni kamen ter Gornji in Spodnji Hrastnik. Leta 1944 je skupaj z dr. Boženo Grosman ustanovil partizansko porodnišnico z oddelkom za novorojenčke in dojenčke.
V dveh letih, od spomladi 1943 do konca vojne, je bilo v Sloveniji zgrajenih več kot sto partizanskih bolnišnic, v katerih se je zdravilo kakih 15 tisoč ranjencev in bolnikov. Partizanski zdravniki so opravljali tudi najbolj zahtevne operacije, in to večinoma kar na lesenih operacijskih mizah. Kirurško zdravljenje je bilo na ravni sanitetne službe rednih vojska. Tako je menil tudi novozelandski kirurg Lindsay S. Rogers, ki je leta 1944 nekaj časa deloval v centralni partizanski bolnišnici kot strokovni pomočnik partizanski saniteti.
Poroka v partizanih
V partizanih je Igor, kot so Lunačka imenovali, spoznal mladinsko aktivistko Anico, ki je v Črnomlju najprej opravila bolničarski tečaj, od tam pa so jo julija 1944 poslali v Kočevski Rog za administratorko v sanitetnem oddelku.
Ko sta se poznala manj kot dva meseca, je Igor presenetil Anico z vprašanjem: »Tovarišica, bi se poročila z menoj ?« Pa je molčala. Zato jo je čez čas vprašal, ali bi bila pripravljena po končani vojni oditi z njim v Ljubljano. Na to je pristala. Poročila sta se 16. septembra 1944 in dobila dva dni dopusta. Anica je imela belo poročno obleko, kar je bilo za partizanski čas nenavadno. Na pragu svobode se jima je rodil sin Igor, naslednje leto sin Bogdan, aprila 1949 pa še sin Matjaž.
Dr. Lunaček je leta 1945 postal predstojnik klinike za ginekologijo in porodništvo in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Utemeljil je sodobno medicinsko doktrino v porodništvu in ginekologiji ter jo širil v splošne bolnišnice in v zdravstvene domove po Sloveniji. S tem se je povečalo število porodov v bolnišnicah in zmanjšalo število umrlih dojenčkov, pa tudi število obolelih porodnic in otrok. Njegova zasluga so bili tudi materinski domovi, ki jih je ustanovil pri nekaterih porodnišnicah.
Leta 1994 je postal redni član SAZU, kar dvakrat - leta 1950 in 1951 - pa je prejel Prešernovo nagrado. Bil je skromen in neizprosen do sebe ter do svojih sodelavcev in študentov, ki so ga spoštovali in občudovali, saj je bil velik humanist in zdravnik.
Dr. Pavel Lunaček, ki se je rodil januarja leta 1900 v Šentrupertu, je leta 1955 v Ljubljani preminil zaradi malignega melanoma.