Velike mojstrovine mož v pozni starosti
Kje je danes tista meja, ko postanemo stari? Katera so znamenja starosti? Ko začnemo s strahom gledati na čas, ki mineva? Ko začutimo nujo, da izločimo nepotrebno, se osredotočimo na najpomembnejše in, kar velja še zlasti za umetnike, da gredo naravnost k bistvu?
Tako je, denimo, na bistveno opozorilo »osem jeznih starcev« v Franciji leta 2005 z javnim razglasom, da hočejo dejavno prispevati svoje izkušnje, znanje in modrost pri reševanju za narod pomembnih vprašanj. Tudi naš Boris Pahor v visoki starosti usmerja svoje sile in pronicljivost v opozarjanje na bistveno za življenje naroda ter na neprijetne in zamolčane resnice. In na nas je, da mu prisluhnemo. Starejši kot so ljudje, manj se bojijo povedati, kar mislijo. Odvezani so ambicij in osvobojeni strahov za položaj in ugled. Ne bojijo se, kaj bodo rekli drugi. Prizadevajo si za objektivnost, četudi nikoli ni docela dosegljiva. Lahko jih imamo za orientacijsko točko, kažipot v zmedenih časih.
Odziv na bližajočo se smrt
Nekateri ustvarjalci v pozni starosti začutijo nujo, da se prenovijo. Izoblikujejo tako imenovani »pozni slog« in ustvarijo svoja najpogumnejša dela. Pozni slog je proučeval palestinski intelektualec Edward W. Said, ki je skupaj z dirigentom Danielom Barenboimom ustanovil orkester Zahodno-vzhodni divan, v katerem složno igrajo mladi pripadniki med seboj sprtih narodov: izraelski in arabski. Said zaradi bolezni ni dokončal knjige o poznem slogu in je izšla po njegovi smrti leta 2003. Avtor pronicljivo analizira mojstrovine, ki so jih umetniki ustvarili ob koncu kariere, ko so že slutili bližnjo smrt: Mozartovo Cosi fan tutte, Smrt v Benetkah Benjamina Brittna, zadnja dela Richarda Straussa, Beethovna, Arnolda Schoenberga, Thomasa Manna, Jeana Geneta, Samuela Becketta, Luchina Viscontija, Glenna Goulda in drugih. Med ustvarjalce poznega sloga šteje francoskega filozofa in jezikoslovca Rolanda Barthesa, ameriškega režiserja Johna Houstona, francoskega pisatelja Andreja Malrauxa, med živečimi pa pianista in dirigenta izraelsko-argentinskega rodu Daniela Barenboima. Pa tudi kanadskega pevca in tekstopisca Leonarda Cohena, ki je lani, pri svojih 78. letih polnil evropske dvorane na turneji Old Ideas in jo letos nadaljuje v Ameriki , ter The Tambourine Man, zdaj 71-letnega ameriškega pesnika Boba Dylana, ki je bil lani, za šalo ali zares, med kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo – deli njegovega zadnjega albuma Tempest namreč veljajo za resnično dovršene. Vsi ti ustvarjalci se odzivajo na minevanje časa. Avstrijski pisatelj Hermann Broch je pozni slog opisal kot odziv na opomin o usodnem koncu, ki je čedalje manj abstrakten in oddaljen … »Pride čas, ko so dnevi šteti in se začne nejasno, a nepovratno štetje nazaj.« Pozni slog je ustvarjalčev odziv na nujo, da skuje čedalje bolj oseben izraz, da pove, kar še ni bilo, da prodre v bistvo. Slovenski filozof in teolog Anton Trstenjak se je pred smrtjo osredotočil zgolj na pisanje in zavrnil vse, kar bi ga odvračalo od bistvenega.
Ko odpade ves balast
Pozni slog ni privilegij izključno starosti, je slog, ki premaga slabosti zrelosti, razlaga Said. Nastane kot odgovor na alarm, na življenjski opomin, kakršna je lahko tudi smrt bližnjega. Za Rolanda Barthesa, francoskega filozofa in jezikoslovca (1915 – 1980), je bila to smrt matere, s katero je živel v Parizu. Ob njeni smrti je zaslutil svojo smrt (leta 1980) – v banalni nesreči. V umetnikovi zavesti se je naselil demon, ki mu je po kapljah vbrizgal dvom in nemir o vrednosti in trajnosti njegovega dotedanjega dela. Podobno se je zgodilo ruskemu skladatelju Igorju Stravinskemu (1882-1971), ki je krizo, znanilko poznega sloga, doživel pri sedemdesetih letih, verjetno zaradi smrti dolgoletnega tekmeca, komaj osem let starejšega Arnolda Schoenberga. S svojo poslednjo mojstrovino (Requiem Canticles, 1966) se je pri 85. letih postavil na čelo dobe, v sedanji čas, da si je zagotovil prihodnost. Petnajstminutno delo so igrali na njegovem pogrebu pet let po premieri.
Za najpomembnejše tretje obdobje glasbene zgodovine velja Beethovnov pozni slog: to je čas med letom 1822, ko se je lotil Devete simfonije, in letom 1827, ko je umrl. V tem času so iz njega vrela dela zunaj norm: Missa Solemnis, zadnje tri sonate za klavir (opus 109, 110 in 111), zadnji štirje kvarteti za godala. Beethoven se je čutil osvobojenega, ko je premagal obup in osamljenost zaradi popolne gluhote in po bratovi smrti rešil težave z izobrazbo nečaka Karla. Ni se menil ne za družbeno spodobnost, ne za ušesa svojih poslušalcev, ne za izvedljivost del za interprete. V poznem slogu se je Beethoven uprl prepričanju, da človek s starostjo oslabi, se zmehča, postane obotavljiv.
André Malraux (1901-1976) je dolgo sanjal, da bi organiziral razstavo, posvečeno poslednjim slikam velikih slikarjev. Imenoval bi jo: »Starost in mojstri«. Čas ga je prehitel, prej je umrl. Bil je prepričan, tako kot Vermeer, da veliki umetniki ustvarijo svoja največje mojstrovine tik pred smrtjo. Malrauxovemu panteonu čudovitih starcev je pripadal Nicolas Poussin (1594–1665), ki je, utrujen, bolan, tresoč se, leta 1664, leto dni pred smrtjo, zmogel dokončati svojo Zimo tako, da je spremenil tehniko in skrajšal kretnje. Začel je nanašati barvo v majhnih točkah. V sam vrh svojega panteona čudovitih starcev je Malraux postavil Rembrandta (1606-1669), na čigar kasnih velikih portretih je mogoče prepoznati stvarne ljudi, občutiti njihovo toplino, hrepenenje po sočutju, pa tudi osamljenost in trpljenje. Slikarjeve prodorne oči s poslednjih avtoportretov prodirajo globoko v naša srca.
Nemalokrat poslednje umetnikove mojstrovine niso v ničemer podobne prejšnjim. Poslednja dela Clauda Moneta (1840–1926) izražajo ekspresionistični zanos, kakršnega prej ni kazal. Razlika med ekspresivno skiciranimi poslednjimi Picassovimi slikami in njegovimi prejšnjimi, temeljito izvedenimi grafikami je porodila dvom o umetniški vrednosti njegovih zadnjih del. Šušljalo se je o senilnosti. Werner Spies, največji strokovnjak za Picassa, te trditve odločno zavrača: v divjem slikarskem slogu zadnjih let vidi umetnikov panični strah, da mu do neizprosne smrti ostaja čedalje manj časa. Henri Matisse (1869-1954) je zaradi podobnih očitkov razrezal svoje gvaše na začetku 50. »Neverjeten človek!« - piše o njem Gilles Neret v knjigi Matisse. Aplikacije. »Priklenjen na posteljo in invalidski voziček bi se moral sprijazniti z dejstvom, da je zanj za zmeraj konec ustvarjalnega dela. Pa se je domislil izhoda: s škarjami in papirjem, pobarvanim v ustrezno barvo je dosegel jasne linije in oblike, ki jih je v preteklosti pogosto žrtvoval barvi in tonom. Podobno je izumljal svojo tehniko slikanja August Renoir (1841-1919) v svojem zadnjem obdobju, ko ga je mučil revmatoidni artritis (o tem obdobju je režiser Gilles Bourdos lani posnel film z naslovom Renoir).
Pri mnogih starih slikarjih je mogoče opaziti nedvoumno težnjo, da slikajo avtoportrete. »Starati se pomeni zamenjati tistega, ki smo bili, s tistim, kar smo postali,« je zapisal filozof Jankélevich v Smrti. Ali ti slikarji hočejo videti, kaj so postali? Izkristalizirati svoje bistvo?
