Popotovanje od dekletca do starke

Prosti čas | jul. '13

Ko sem prvič ugotovila, da je zemlja okrogla in velika in da je ni konec na robu naše vasi, sem zahrepenela, da bi jo videla. Da bi videla vse!
Ta neuresničena in neuresničljiva želja mladosti me še vedno ni zapustila, še vedno na vprašanji - »Kam bi pa ti rada šla?« ali »Kaj bi pa ti najraje videla?« -odgovarjam - »Povsod!« in »Vse!« Seveda zdaj že vem, da to ni mogoče, zlasti še, če si zamudil toliko let kot jaz.
Prve podobe tujih lepot sem videla na diapozitivih, ki jih je otrokom predvajal pater Roman, velik estet in ljubitelj umetnosti, pa tudi otrok in domovine.
Prečudovita rozeta nad vhodom v Notre Dame me je čakala pol stoletja, da sem jo videla v živo, potem ko sem petošolka hrepeneče zasanjala, da jo je vredno videti.
»Bi tudi tole radi videli,« je vprašal otroke priljubljeni frančiškan in vsi smo vzkliknili - »Ja, bi« - pa s priokusom, da je tista lepota pač daleč in zato nedosegljiva.
»Ja, za tole pa ne bo treba v Pariz, do te umetnine se pripeljete s trolejbusom številka šest! V Črnučah je mojster Plečnik postavil v cerkev ta krstni kamen, lahko ga greste pobožat!«
Uf, to je bilo odkritje: niso vse lepote daleč in na tujem, tudi doma jih imamo, pa sploh ne vemo zanje! Za to spoznanje sem zavzetemu učitelju svojega otroštva vse življenje hvaležna. In ko smo v največji stiski zbežali iz tujine nazaj domov, sem se tolažila: »Tudi doma ne bo zmanjkalo lepot, umetnin in skritih dragocenosti ter tihih kotičkov, da bom lahko otrokom privzgojila ljubezen do lepote narave, umetnosti in človeškega ustvarjanja nasploh«… Tako sem potem tudi delala, pa vendar tudi pošiljala otroke v svet, da si ga ogledajo, saj, kot pravi pesnik, je svet pisan in nebo prostrano…
A hrepenenje, da bi ga vsega videla, je v meni ostalo vse do danes.
Zdaj že vem, da niti svoje prekrasne domovine ne bom spoznala, ne naših stavb in kipov ter slik v njih, ne orodij, oblačil in vse druge naše materialne kulture ne, pa seveda niti ne naših običajev in šeg, naših pripovedk in pravljic, pesmi, molitev, pregovorov in rekov ne … Vse življenje sem živela tu, pa do smrti niti po naključju ne bom spoznala večine vsega tistega, kar se mi bogastva ponuja doma.
Pa vendar, z vso ljubeznijo do domačega si želim spoznavati tudi tuje.
Spominjam se, kako smo se tolažili v naši mladosti, ko smo gledali tuje turiste v našem mestu: »Ko boš stara in onemogla, boš oblekla roza kratke hlače in šla okoli sveta,« smo se posmehovale sproščenosti in neurejenosti tistih, ki so že takrat množično potovali. V resnici pa smo želele potovati …
Počasi se mi je katera od želja uresničila, mnogo pa jih še čaka, saj možnosti niso omejene samo z denarjem in časom. Marsikaj pa sem videla in upam, da kaj tudi še bom … Če vas zanima, kako hodim skozi svet, se mi lahko pridružite …

Capri, otok sonca
V gimnazijskih letih sem brala San Michele, nekakšno avtobiografijo Axela Muntheja. Leta 1965 je ta svetovna uspešnica izšla tudi v slovenščini in tako kot je navdušila ljudi po svetu, je navdušila tudi mene. Švedski zdravnik, Pasteurjev sodelavec, ko so v Parizu preizkušali cepiva zoper steklino, in iskalec novih možnosti zdravljenja s hipnozo, ljubitelj ptic, psov in vseh živali, pa dragocenih ostankov preteklosti – in predvsem ubogega trpečega človeka v vseh njegovih stiskah - me je popolnoma prevzel. Njegove zgodbe o palčkih in drugih skrivnostnih prebivalcih švedskih gozdov, pa pravljice njegove pestrne, ki je znala potolažiti prestrašenega dečka, so mi burile domišljijo, še bolj pa njegov skrivnostni dogovor ob sončnem zahodu njegovega prvega dne na majhnem otoku v neapeljskem zalivu.
»Vse to je lahko tvoje, le ceno boš moral plačati,« je rekel skušnjavec in sanjajoče oči, polne sonca, so videle lepoto otoka, morja, zaliva, cvetlic in ptic – pa tudi neprecenljive ostanke davne preteklosti, stebre in mozaike, pa kipe in celo sfingo, vse skrivnostno potopljeno v morje in zakopano v zemljo. »Vse je lahko tvoje …«  in je pristal.
In začel je s svojimi rokami zidati svetišče bogu sonca: na vse strani odprte izbe, da bo sonce vsak hip lahko presvetlilo vse kotičke, da bodo kipi, kamenčki in cvetlice, potke in klopi ob poti obliti s svetlobo.
»Boj se svetlobe!« je svaril skrivnostni gost, »preveč svetlobe ni dobro za človeške oči!« Vendar častilec sonca ni slišal svarila, sezidal je San Michele, pravljičen dom iz starih stebrov in mozaikov, marmorja in najdenih drobcev starih umetnin, sezidal je čisto, zračno, belo, prelepo hišo kot poklon lepoti. In odprl je svojo hišo soncu in vetru in šumu morja, pa ptičjemu petju in petju deklet iz vasi – ter na skali visoko nad zalivom užil čudovite dneve …
Pozneje je plačal ceno, kakor se je dogovoril: luč mu je izžgala oči in moral se je umakniti v senco, stran od svojih cvetlic, ptic in sfinge in morja - daleč na sever, odkoder je bil tudi prišel, z žgočega južnega sonca se je umaknil v mili somrak severa, da so počivale njegove utrujene in bolne oči …
To zgodbo – seveda še polno ovinkov in podrobnosti, sem nosila v srcu in se želela sprehoditi po sončnih poteh med starodavnimi stebri njegovega anakaprijskega doma, da bi tudi sama s pogledom objela neapeljski zaliv in videla, kako zahaja sonce za Iscio, kako se umirijo ptice in trave in nastane tišina, v kateri se sliši samo glas dekliške pesmi…

Vse je tu
In sem šla. Navzdol po škornju mimo Firenc, Rima in Neaplja do Sorenta – kdaj drugič rečem morda kako besedo o tej čudoviti poti skozi rodovitno deželo, kjer sonce zori južno sadje in kjer te na vsakem koraku zgodovinski spomeniki vabijo, da se ustaviš vsaj za okus. Toliko zgodb na eni sami poti!
Ne s sorentsko jadrnico kot pred pol stoletja doktor, z moderno turistično ladjico sem skupaj z mnogimi potniki po polurni vožnji priplula v Marina grande na Capriju.  Ja, najprej čudovit pogled na prekrasen otok in potem beli kamenčki tam ob kraju, vendar predvsem množica turistov z vsega sveta na dobro opremljenem turističnem otoku – tak je bil prvi vtis. In je tako tudi ostalo. Vse je: vsa zgodba je tu - otok, zaliv, ostanki Tiberijeve vile tam daleč, mestece Capri na levo,  od tu pa pot, sedemsto sedeminsedemdeset stopnic, cerkvica sv. Antona, najpomembnejšega zavetnika domačinov, grad Barbarosa in pot do Anacaprija ter v njem San Michele, pravljičen dom zasanjanega častilca sonca. Nad mestecem še vzpenjača na vrh z neskončnim razgledom na neapeljski zaliv, pa dragocene cerkvice, slikovite jame in ponudba domačinov, da te peljejo v vse znamenite votline, tudi v prečudovito Sinjo jamo  …
Vse je tu na ogled.
Tu so majhni avtobusi in veliki turistični taksiji s platneno streho, da vozijo turiste sem in tja, tu so restavracije in kavarnice, slaščičarnice,  pa trgovinice s kamenčki in s tisoč drugimi primernimi in neprimernimi spominki, tu so prijazni domačini, je sonce, so drevesa in cvetlice, celo ptičje petje je posneto v posebni hišici, da slišiš, katere ptice se ustavljajo na tej skalni gmoti na svoji poti z daljne Švedske v južne kraje. Vse je tu, resničnost se prepleta z davno zgodovino rimskega cesarstva ter žalostno zgodbo cesarja Tiberija in z zgodbo švedskega ljubitelja starin in narave. Človek bi moral preživeti vsaj teden dni na otoku, da bi si lahko vse ogledal in vsaj malo okusil ta košček sveta.
Vse je tu – le tistega, po čemer je doktor vse dni hrepenel in zaradi česar je hodil sem gor, ni več.

Mir pa je izginil
Usmiljeni zdravnik, ki je potapljal svoje roke v trpljenje sveta od Pariza do Rima in na smrt utrujen hodil obnavljat svojo moč na Capri, je tu iskal predvsem mir. Tišino in mir pred hrupom sveta. Zanj je bi Capri čudežni otoček miru sredi ponorelega sveta. Ja, že takrat! Prihajal je sem in našel svoj mir, domačinom pa je dal prijateljstvo, predvsem pa delo in zaslužek in skupno veselje ob večerih.
Imajo še skupno veselje? Delo imajo in zaslužek tudi – le mir je izginil. Je to prevelika cena za domačine? Na dvorišču ob poti na začetku Anacaprija je sedela starka in kvačkala copatke – je bila ona doktorjeva La Bella Margherita ali pa njena črnooka sestra Giulija, morda že hči katere od teh, ki sta plesali ob večerih na terasi? Nisem mogla videti, starka je imela ruto potegnjeno globoko na oči in je kazala samo svoje izdelke: »Boste kupili?« Je vesela, da je pot do doktorjeve vile polna turistov, ali pa se z otožnostjo spominja milih večerov, ko je tod vse potihnilo? Ne, nisem je mogla vprašati, nekatere reči ostanejo neizrečene, zlasti še, če se počutiš kot vsiljivec na dvorišču njene nekdanje sreče.
Ja, po kaj sem šla na Capri jaz? Gledat dom sonca ali občudovat mir osamljenega otoka sredi Tirenskega morja? Vedeti bi morala, da tudi moj obisk uničuje to, kar je bilo za doktorja bistvo tega čudovitega koščka sveta.
Z vsemi dragocenimi skrivnostmi je tako: takoj ko jih podeliš s svetom, niso več skrivnosti in najdragocenejše izgine, ostane samo zunanja lupina.
Rada bi hodila po prstih skozi sledove preteklosti, rada bi tiho sedela na vrtu San Michela, s hladno pomarančo na dragocenem starem krožničku; čisto tiho bi ostala, ko bi vsi turisti odšli, da bi zaslutila duha časov in občutila radost kraja.
In pozabim, da sem tudi sama samo turist. Torej se moram zadovoljiti z zunanjim videzom in iz tega spoznanja zoreti v boljšo občudovalko sveta in življenja – ter s hvaležnostjo sprejemati, kar mi preteklost pripoveduje, kolikor mi v tem hrupu turistov še lahko in kolikor imam še ušesa za poslušanje starih zgodb, ki jih vendarle še vedno šepetajo drevesa, stebri, kipi in skrivnostna sfinga.