V tančico davnine ovita Olševa

Prosti čas | sep. '13

Gora Olševa je mogočen hrbet v Vzhodnih Karavankah (tudi Mežiško-Solčavske Karavanke), ki se dviga nad Koprivno, Solčavo in avstrijskim Remšenikom. Najvišji vrh okoli pet kilometrov dolgega razpotegnjenega grebena je Govca (1929 m). Na južnem pobočju Olševe je najti samotne gorske kmetije, med njimi na 1327 metrih tudi najvišje ležečo v Sloveniji – Bukovnik.
Do Solčave, zadnjega večjega naselja v Zgornji Savinjski dolini, je iz osrednje Slovenije najbližja pot mimo Kamnika do prelaza Črnivec, pred katerim zavijemo levo proti Kranjskemu Raku. S prelaza se spustimo v Podvolovjek do ceste za Logarsko dolino v Lučah.
Iz štajerske smeri zapustimo avtocesto na izvozu za Šempeter v Savinjski dolini in sledimo cesti za Mozirje in Logarsko dolino. Z Gorenjskega se lahko pripeljemo prek mejnega prehoda Jezersko do doline Bele in se s Pavličevega sedla spustimo proti Logarski dolini.
S parkirišča o  cerkvici sv. Duha v Podolševi nas kažipoti za Olševo in Potočko zijalko nas zvabijo navzgor levo ob turistični kmetiji Strevc - Selišnik do široke gozdne ceste, po kateri hodimo dobre pol ure. Zatem zavijemo desno na strm kolovoz, ki nas skozi gozd pripelje na Sedlo sv. Duha (1432 m) in do večjega razpotja. Z leve se pridruži pot iz Železne Kaple in Sv. Lenarta, ostro desno pa se nadaljuje naša smer. Pot poteka ob avstrijsko-slovenski meji po močvirnatem svetu do strmine in drugega razpotja. Levo pripelje pot iz Šmarjete in Remšenika (Avstrija). Po tej poti se lahko sprehodimo do naravne znamenitosti na zahodni strani Olševe, ki ji Korošci pravijo Vrata (Lipševa Velika in Mala vrata, avstrijsko Felsentore), od koder se nam odpre čudovit pogled na avstrijsko Koroško. Desno navzdol po strmini pelje pot h kmetiji Rogar in našemu izhodišču. Po tej poti se bomo vračali. Naravnost oziroma poševno po strmem jugozahodnem pobočju Olševe je še okrog 20 minut hoje k Potočki zijalki.

Potočka zijalka
Tako se imenuje po bližnji kmetiji Potočnik. V kraški jami, dolgi okrog 120 metrov in široki od 20 do 40 metrov, naj bi bilo v kameni dobi središče tedanjih lovcev, kar potrjujejo najdene kamnite konice puščic in drugo orodje ter kosti različnih vrst živali, tudi jamskega medveda. Najdbe hranijo v Pokrajinskem muzeju v Celju. Konec zime se Potočka zijalka spremeni v pravcato pravljično deželo, kjer ne manjka ledenih kapnikov, visokih tudi do dva metra. Ko se začne topiti sneg nad jamo, voda pronica skozi (dachsteinski) apnenec, kapljice tako padajo na tla in ob primerni temperaturi zamrznejo. Za ogled jame, ki jo je leta 1928 odkril dr. Srečko Brodar, imejte v nahrbtniku baterijsko svetilko in vetrovko.
Nadaljujemo po lepo speljani skalnati poti ob varovalih in po strmih travnatih vesinah navzgor proti vrhu Obel kamna, ki leži na višini 1911 metrov. Na vrhu, ki je na avstrijski strani, stoji miniaturni Aljažev stolp.
Z vrha nas pot popelje po dolgem grebenu proti vzhodu. Po sestavi je gora izrazito apnenčasta, kar dokazujejo nenavadne skalne oblike, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Pot po grebenu je lepo speljana, le tu in tam se moramo oprijeti z rokami. Obe pobočji, tako severno kot južno sta prepadni, vzpon in hoja po grebenu sta resen podvig. Tu in tam se moramo nekoliko povzpeti in spustiti zaradi neprehodnosti. Največkrat pa vrhove, ki jih je kar nekaj, obhodimo. Po razgibani hoji kmalu dosežemo travnat vrh, na katerem je žig in vpisna knjiga. Odpre se nam lep razgled na avstrijsko in slovensko Koroško, na Peco, Raduho in na celotni venec Kamniško-Savinjskih Alp, na Smrekovško pogorje, Košuto, Obir ter na Logarsko dolino in gore nad njo.
V dolino se spustimo po poti prihoda do razpotja, kjer nas kažipot za Potočko zijalko usmeri levo navzdol, po travnatem južnem pobočju, na izpostavljenih delih nam je v pomoč nekaj jeklenic. Desno, če želimo, je pot na Vrata in v dolino Remšenik ter na pot, po kateri smo se vzpenjali, ostro levo pa je naša pot, ki nas po strmi gozdni stezi pripelje do ravnine in naprej do kmetije Rogar. Tu lahko kosimo ali pa se le odžejamo in se po cesti sprehodimo do izhodišča. Za hojo v obe smeri smo porabili slabih pet ur. Pot najdemo na zemljevidu Kamniške in Savinjske Alpe.

V bližini …
Logarska dolina je ena izmed najlepših alpskih ledeniških dolin v Evropi, ki se razteza na 24 kvadratnih kilometrih. Za vstop vanjo moramo plačati 7 evrov ekološke takse za osebni avto.
Vredna ogleda je kapela Kristusa Kralja. Zanjo sta načrte izdelala Ivan Vurnik in Jože Plečnik, zidarski mojster Martin Golob, ki je kapelo tudi postavil, pa jih je predelal. V zvoniku je bronast zvon, ki je nekdaj visel v gradu Žovnek in tehta 140 kilogramov.
Z razgledne terase Orlovega gnezda se odpre prelep pogled na slap Rinka, ki pada prek skalnega roba več kot 90 metrov globoko v jezerce. Je med najlepšimi in najbolj obiskanimi slapovi v Sloveniji. Petnajst minut hoje v smeri Okrešlja je izvir Savinje, ki vre na dan na višini 1280 metrov. Izvir je stalen, voda je mrzla in pitna. Očara nas še naravni spomenik Slap Palenk, ki se zlasti po dežju spušča okrog 80 metrov globoko v slapovih in slapiščih.
V Solčavi si ogledamo zanimivo arhitekturno posebnost cerkve svete Marije Snežne, s kipom Solčavske Marije in baročnim križevim potom.
Nekaj kilometrov od Solčave proti Lučam se ob cesti nahaja presihajoči studenec, ki je redka naravna znamenitost, saj se polni v presledku 10 – 20 minut, v sušnem obdobju pa presahne. Nad njim je Igla, imeniten 40-metrski skalni obelisk. Od matične stene ga loči dva metra široka in več metrov visoka razpoka. Skozi to ozko špranjo, ki daje od daleč vtis ušesa igle, je vse do leta 1894, ko so tod zgradili cesto, vodila edina pešpot med Lučami in Solčavo.