Trpežne in občudovane potonike
Le redki so vrtovi brez potonik. Sodijo med najstarejše okrasne rastline, saj so jih gojile že naše prababice in še prej oskrbovalci samostanskih zbirk zdravilnih rastlin. V potonikah se namreč lepota združuje z vsebnostjo tako zdravilnih, kot tudi škodljivih učinkovin. V grobem jih delimo na zelnate in lesnate, vse pa imajo podobne gojitvene zahteve. V tleh zahtevajo apno in pomladnega presajanja ali delitve zlepa ne pozabijo.
Trpežne stare sorte potonik so se ohranile vse do današnjih dni, počasi pa uvajamo pri nas doslej neznane vrste in neprekosljivo lepe nove sorte. Cenimo jih zaradi pestre oblikovne in barvne raznovrstnosti cvetov, vse prijetno dišijo, praktično nimajo škodljivcev in bolezni, predvsem pa se v vrtu ob enkratnem sajenju zasidrajo za mnogo sezon in so torej resnične trajnice v najboljšem pomenu besede.
Drobec zgodovine
V kitajski vrtni umetnosti je znano gojenje potonik že več kot tisoč let. V bambusovih goščavah Tibeta in Butana so lesnate potonike pogosta podrast in kitajski vrtnarji so iz tega že zdavnaj vzgojili odbranke s cvetjem različnih barv. V Evropo so prišle prve žive rastline ob koncu 18. stoletja in nalašč zaradi potonik je britansko kraljevo vrtnarsko društvo poslalo na Vzhod Roberta Fortuno, da bi na Zahod prinesel še več sort. Tisočletno zgodovino ima tam tudi prvotno mlečno bela potonika (Paeonia lactiflora) s sortami gosto polnjenih in kot žoge okroglih cvetov. Prav iz te vrste izvira pomembna skupina žlahtnih sort, ki skupaj s potomci navadne potonike (Paeonia officinalis) sestavljajo glavnino vrtnih sort zelnatih potonik. Med lesnatimi potonikami ima pomemben delež pri žlahtnjenju vrsta Paeonia lutea in po daljšem prizadevanju so na Japonskem uspešno križali lesnate z zelnatimi potonikami. To sta dve sekciji in zato se potomci imenujejo intersekcijski križanci ali po avtorju tudi itoh-hibridi. Med lesnatimi potonikami je prav posebej priljubljena Paeonia rockii in iz nje nastale sorte. Za vse je značilno veliko cvetje, ki ima v sredini kontrastne temne pege.
Še malo botanike
Navadna potonika raste samoniklo tudi v Sloveniji, najpogosteje po Krasu in v slovenski flori velja za rastlino z največjimi posamičnimi cvetovi. S podvrsto Paeonia officinalis ssp. banaticus je razširjena še po Madžarski in Romuniji vse do Makedonije. Po vrtovih je razširjen njen polnjenocvetni različek v temno rdeči barvi, najpogosteje pod sortnim imenom »Plena Rubra«. Praktično vse botanične potonike so iz zmernega pasu Evrope in Azije, le dve naj bi samoniklo rasli na zahodni obali ZDA. Evropske vrste sodijo med ogrožene rastline in že zaradi tega jih v naravi ne smemo izkopavati. Zanimivo pa je, da prvotno iz južnega dela Evrope izvirajoča navadna potonika velja v flori ponekod na Bavarskem za udomačeno priseljenko.
Med potonikami ni nobene zimzelenke in vse potrebujejo za cvetenje tudi nizke temperature v času mirovanja. Cvetje botaničnih vrst je pri večini rožnato ali rdeče, so pa tudi vrste z belimi ali rumenimi cvetovi. Cvetovi se vedno pojavljajo na vrhu poganjka, so pa lahko proti koncu tudi razvejani. Premer nekaterih cvetov lesnatih potonik je lahko kar 20 centimetrov.
Zdravilo in strup
Navadna ali zdravilna potonika ima že temu primerno ime - Paeonia officinalis. Vse tja v 19. stoletje je veljala kot učinkovito sredstvo proti epilepsiji. Komaj kaj pred tem so v ljudskem zdravilstvu, pogosto mu smemo po pravici reči kar padarstvo, z dimom tlečih potonikinih semen »obdelovali obsedence«. Učinkovine delujejo kot antinevralgik, antiastmatik, antiseptik pri gnojnih ranah in podobno. Pri potoniki so najbolj strupeni podzemni deli in njihovo zaužitje povzroča slabost, bruhanje in drisko. Na Kitajskem na velikih površinah gojijo sorto iz vrste Paeonia ostii za pridobivanje pomembne sestavine v njihovi tradicionalni medicini, pa tudi sodobna farmacevtska industrija potrebuje kot surovino za predelavo precejšnje količine potonikinih korenin z naravnih rastišč vzhodne Evrope in prednje Azije.
Čas za presajanje
Potonike vseh vrst in sort so zdaj odcvetele, z ohranjenim zelenjem nabirajo energijo za prihodnje cvetenje, a še ves september se lahko v domačem vrtu lotimo delitve in presajanja. Zdaj rastline najmanj motimo, sadike iz pomladnega presajanja pa životarijo kar nekaj let, preden pošteno zacvetijo. Posebno pri zelnatih so korenine močno odebeljene in krhke, pri tem pa segajo prav globoko v tla. Zato izkopavanje ni ravno preprosto. Še najbolje se je lotiti dela z vilasto lopato in krampom in ko smo okoli starejše rastline že izkopali nekakšen delovni jarek. Korenine se ob površini zemlje končujejo z močnimi brsti, na katere moramo posebno paziti. Vsaka nova sadika naj ima 3 do 4 brste in kar najbolj nepoškodovane korenine. Ker vse potonike potrebujejo precej časa za vraščanje, prvo leto po presajanju skoraj ne moremo pričakovati cvetja. Zato pa so vse potonike zelo trdožive, če količkaj ustrežemo njihovim potrebam. Nobena redkost niso skupine, ki rastejo na istem mestu vsaj iz časov naših babic. Pri vrtnarjih in v vrtnih centrih je po navadi mogoče kupiti v posodah vzgojene sadike in pri njih je vraščanje na stalnem mestu prav zanesljivo. Tako ponujajo tudi sadike lesnatih potonik, ki so najpogosteje cepljene na korenine zelnatih. Cena ni vedno malenkostna, toda posajena potonika bo cvetela veliko let. Za sorte pride v poštev zgolj vegetativno razmnoževanje, izvedljiva pa je seveda tudi setev, vendar je uspeh na moč nezanesljiv.
