»Sem zadovoljen s seboj?«

Dobro počutje | okt. '13

Dopovedujte si: »Sem dragocen, ker sem. Vreden sem preprosto zato, ker živim.« Tako nam svetujejo psihoterapevti.

Dragi bralci! Preden boste prebrali ta prispevek, poskusite iskreno odgovoriti na naslednje trditve:
1. V glavnem sem s seboj zadovoljen.
2. Pogosto imam občutek, da sem v svojem življenju nezadovoljen, da sem »zanič«.
3. Imam kar nekaj dobrih sposobnosti za delo. Zato sem zadovoljen.
4. Mislim, da sem tak kot drugi.
5. Imam se za človeka, ki ceni vrednote pri sebi in drugih.
6. Pogosto se počutim nekoristnega.
7. Sebe nimam dovolj rad.
8. Sem nesrečen človek, zato si ne znam pomagati.
9. Imam pozitiven odnos do sebe.
10. Ni veliko stvari, na katere bi bil lahko ponosen.
Dobro premislite in ne hitite z dogovori. Po krajšem premoru še enkrat premislite o svoji odločitvi.
Priznati moramo, da je dober občutek samozadovoljstva zelo pomemben za naše duševno, telesno in socialno zdravje! Nezadovoljni ljudje so pogosto pretirano vznemirljivi, do drugih nestrpni, nobena stvar jim ni po volji. Težko vzpostavljajo tudi odnose z drugimi ljudmi.
K taki odzivnosti nezadovoljstva pripomore več dejavnikov. Naj na to skuša odgovoriti vsak sam. Dobro premislite, ko iščete pri sebi vzroke za to!
Vsak ima svojo podobo o sebi, o tem, »kdo sem in kakšen sem?«
»Slika, ki jo imamo o sebi, temelji na čustvu lastne vrednosti,« zatrjuje psiholog H. Brown. Nezadovoljni so predvsem tisti, ki se brez posebnih vzrokov »ne počutijo dovolj dobri ali celo manj vredne.« Nove raziskave potrjujejo, da lahko zadovoljstvo s samim seboj izboljšamo in tudi stabiliziramo.

Pomanjkanje pohvale
Dandanes smo zelo skopi s pohvalami. To se dogaja že v otroštvu. Otroke predvsem grajamo, jih opozarjamo, brezkompromisno zahtevamo zgolj uspešnost, namesto da bi jih že za majhen uspeh pohvalili in spodbudili. Ob opozorilu pa lahko dobronamerno le pripomnimo: »Danes se ti je malce ponesrečilo, prepričana pa sem, da bo drugič bolje. Zaupam vate.« Otroku bo tak način ravnanja vlil občutek lastne veljave in se bo dobro počutil še v drugih življenjskih trenutkih. Če pa je samo grajan, začne verjeti, da je zares nesposoben in tako postane nezadovoljen s seboj.
Psihologi zato menijo, da ima občutek nezadovoljstva s samim seboj vzroke tudi v otroštvu.
Pred nedavnim mi je neka babica povedala, kako ji je bilo hudo, ko je učiteljica na govorilni uri govorila o težavah njenega vnuka v šoli. Tako rada bi slišala tudi kaj pohvalnega. Saj je v vsakem človeku tudi nekaj dobrega.
Babica namreč skrbi za vnuka, ker je njegova mamica na daljšem zdravljenju. Ko ga doma opomni, naj se spravi k pisanju domače naloge, ji vnuk kar ostro odvrne: »Tudi če se bom trudil, ne bom dobil dobre ocene.« Tako se je zavoljo napačnega ravnanju pri otroku že porodilo nezaupanje v lastne zmožnosti. Enako velja za odrasle.
Kar pogosto sem slišala odrasle, kako se pritožujejo, da v službi kljub uspešnosti nikoli niso pohvaljeni. Pohvala bi jim dvignila samozavest in še povečala njihovo uspešnost.
Razumljivo, da v življenju ne moremo biti vedno le pohvaljeni in povsem uspešni. Mnoge to zelo prizadene, močne osebnosti pa lahko spodbudi k še večji uspešnosti in samozadovoljstvu.
Seveda pa je med nami tudi kar precej takih, ki so s seboj, s svojim ravnanjem pretirano samozadovoljni in zato nekritični, netolerantni in samosvoji. To so negativne osebnostne poteze. Vsak pozna take posameznike in ima z njimi neprijetne izkušnje. Pogosto so tem ljudem tuje vrednote, kot so sočustvovanje, strpnost.
Zato sta nezadovoljstvo s samim seboj in brezkompromisno zadovoljstvo s samim seboj negativni osebnostni vrednoti.
Biti zadovoljen s samim seboj (ljubezni s seboj) ni enostavno. Človeka ne ljubimo zaradi njegovih dosežkov, temveč zaradi pristnih čustev do njega, meni psiholog J. Brown iz univerze v Washingtonu. Ob tem se ob pristni ljubezni matere in očeta že zelo zgodaj pri otroku oblikuje zadovoljstvo s samim seboj.
Zdravo samozadovoljstvo ni odvisno od tega, kako uspešni smo. Pomembno je, da človek ob neuspehu ne odpove, ampak da poskuša zbrati moči in neuspeh preboleti ter se trudi, da bi popravil napake.
Osebnost je razmeroma trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti, po katerih se razlikujemo ljudje.
Samopodoba je celota predstav, stališč in sodb o samem sebi. Ali z drugimi besedami povedano: je posameznikovo doživljanje samega sebe.