S karikaturo nad okupatorja

Zgodbe | okt. '13

Karikaturist, satirik in ilustrator Hinko Smrekar je ena najizrazitejših likovnih osebnosti na Slovenskem. Uvršča se med začetnike slovenske grafike. Med številnimi stvaritvami naj omenimo ilustracije Cankarjevega Hlapca Jerneja in duhovite karikature javnih osebnosti in umetnikov Cankarja, Dolinarja, Jakopiča ter drugih znanih Slovencev. Groteskno je karikiral družbene razmere in malomeščansko mentaliteto ter razgaljal razčlovečenost kapitalizma.

Rodil se je 13. julija 1883 v Ljubljani. V Münchnu in na Dunaju je študiral pravo. Leta 1903 je bil med ustanovitelji umetniškega društva Vesna. Na različnih zasebnih šolah v Münchnu je študiral slikarstvo, od leta 1911 pa je v Ljubljani vodil zasebno slikarsko šolo.

Že kot otrok je rad risal
O svoji mladosti je Hinko Smrekar, kot piše dr. Anica Cevc, med drugim zapisal: »Ko sem se rodil, sem se na vse grlo zadrl, najbrž zato, ker sem zagledal vso tisto revščino okrog sebe. Mati, ki je bila trdne narave, ni kdove kako trpela. Bog ve, ali je bil moj oče, postrešček Janez Smrekar, takrat doma. In če je po naključju bil in ni spal, mu zame in porodnico gotovo ni belo veliko mar, temveč je mirno žulil svojo pipo in naju le od strani pogledal z levim očesom, ki je bilo vedno malo mežikavo.
Zaradi lepih, kdaj pa kdaj tudi odličnih uspehov v šoli, so moji učitelji in profesorji pričakovali, da bom postal človek njihove vrste - reden, koristen, veleugleden in bogat član človeške družbe. Joj, kako strašno so se zmotili o meni. Tiste kapljice umetniške krvi, ki sem jih od rojstva prinesel na svet, so se z leti vse bolj in bolj množile, mi zastrupljale celoten organizem in mi zagrenile vse življenje. Otrok, štiri leta star, sem jih že dobil s palico, ker sem v družinski sobi pomazal vse, kar se je dalo pomazati s kredo in svinčnikom. Drugi, še izdatnejši honorar sem prejel v VII. razredu gimnazije: štiri ure karcerja in globo 20 forintov stare avstrijske veljave. Dobri profesorji so z grenkobo v srcu zdvomili nad garjavo ovco. Z nesrečno primesjo v krvi sem se bojeval do prvega pravnega izpita. Iz strahu pred dolgočasnostjo paragrafov sem prodal in dan pred skušnjo zapil vse pravne knjige. Poslej sem kot ubog slovenski slikar namesto kravate nosil vrv, ki se je po razmerah ožila in širila. Poklic mi je prinesel udarec na udarec.«
Hinko Smrekar je prijateljeval z Ivanom Cankarjem, s katerim se je verjetno seznanil leta 1906. Prijateljstvo je ostalo trdno vse do Cankarjeve smrti. Po smrti staršev je ostal čisto sam v Kranju, kamor se je družina preselila iz Ljubljane,. Že kmalu po prvi svetovni vojni ga je načela resna živčna bolezen, ki se je kazala predvsem v skrajni nespečnosti, zaradi česar je dolgo časa zelo trpel. Ko so se začeli kazati zametki nacizma, je nastalo Smrekarjevo veliko delo zbirka risb Zrcalo sveta. Ciklus perorisb je zbirka spačenih podob sodobnega sveta, mogočna enciklopedija človeške omejenosti, hudobije in krutosti.

Privezan na stol, je zrl v sovražnikove puške
Smrekarjev svobodoljubni duh se med okupacijo v 2. svetovni vojni ni uklonil. Z besedo in risbo se je bojeval proti okupatorju in javno izpovedoval nepomirljivo in odklonilno stališče. Ustvarjal je s strastno besnostjo in naglico. Ko se je leta 1942 udeležil razstave pri Obersnelu,  kjer so razstavljali tudi Gaspari, Šantel in kipar Sajovic, so mu fašisti zaplenili tri izmed razstavljenih del.
V letu in pol pod okupacijo je nastalo nešteto jedkih karikatur, satir in pamfletov na račun okupatorjev. Razstavljal jih je tudi po izložbah. Ko ga je fašistična patrulja pri večernem uličnem obhodu prijela in so našli v njegovem žepu ilegalni Radio Vestnik OF, so ga zaprli. Preiskava na domu ni odkrila nič posebno obtežilnega, ker so sosedje in znanci takoj po njegovi aretaciji vdrli v njegovo hišico in odnesli vse, kar bi ga lahko kakorkoli obremenilo. Žal se je tedaj izgubila večina aktualnih kritičnih političnih satir tistega časa.
Smrekarja so 1. oktobra 1942 pripeljali v Gramozno jamo v Ljubljani, kjer je nekaj minut pred smrtjo napisal oporoko. Dr. Vida Košmerl se spominja, da Smrekar zaradi bolezni ni mogel stati in so ga zato privezali na stol, ni pa dovolil, da bi mu pred ustrelitvijo zavezali oči.