Vse večja vloga države v pokojninskem sistemu

Dobro je vedeti | nov. '13

Ljudje pogosto svoje nezadovoljstvo z zadevami, ki so kakorkoli povezane s pokojninami, usmerjajo na pokojninski zavod, žal pa to ni pravi naslov, saj je zavod pristojen le za uresničevanje zakonov. Tudi njegov organ – svet zavoda – ima je formalno vse manj moči. Prihodnji mesec bo zdajšnjim članom potekel štiriletni mandat, zato smo se pogovarjali s predsednico Anko Tominšek, ki je tudi dobra poznavalka zdajšnjega in prejšnjih pokojninskih zakonov.

Decembra se bo iztekel štiriletni mandat sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ste ga vodili. Ste uresničili, kar ste si želeli?
Želela sem si marsikaj, lahko pa rečem, da vsega nisem uresničila. Ne gre zgolj za moje osebne želje, ampak tudi za pobude in predloge, ki jih je svet zavoda kot organ upravljanja skupaj z vodstvom zavoda dajal drugim organom.

Na kaj konkretno mislite, ko omenjate neuresničene želje?
Žal nismo dosegli bistvenega premika na področju zagotavljanja večje discipline pri plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pri sankcioniranju kršitev. Prav tako se sploh še ni začela revizija delovnih mest zavarovancev, ki so vključeni v poklicno zavarovanje. Razočarana sem tudi nad dejstvom, da pri zadnji pokojninski reformi sistem invalidskega zavarovanja ni bil deležen tolikšne pozornosti, kot bi je moral biti spričo bistvenih sprememb na trgu dela.

Kaj pa bi omenili kot dosežek?
Predvsem to, da so bile številne pripombe zavoda za izboljšanja pokojninskega sistema upoštevane pri zadnji pokojninski reformi, da je zavod dosegel pomemben napredek pri vodenju matične evidence, da je dosegel bistven premik na področju informacijske tehnologije, da so bili odhodki in prihodki izravnani, pa tudi to, da so bile zagotovljene boljše prostorske razmere za delo zavoda. Premik je bil storjen tudi v skrbi za racionalno in smotrno porabo sredstev.

Če pogledava osnovne pristojnosti zavoda, je teh čedalje manj. Mislite, da je to v redu ali pa bi bilo bolje, da bi svet in zavod imela več pristojnosti?
Delovanje pokojninskega zavoda in sistema pokojninskega zavarovanja spremljam že več desetletij, zato vem, da so bile prej veliko večje pristojnosti organa upravljanja. Zato so bile tudi odločitve povsem drugačne. Danes so te pristojnosti veliko manjše. Z vsako reformo pokojninskega sistema so se pristojnosti zmanjševale, povečevala pa vloga države in njenih organov.

Bi lahko bilo bolje, če bi imel zavod več pristojnosti?
Sem med tistimi, ki zagovarjajo, da bi morala biti avtonomija zavoda večja in če bi bila, bi bile nedvomno večje tudi pristojnosti. Pri tem bi bila tudi odgovornost organov drugačna. Večja avtonomija zavoda bi po mojem mnenju pripomogla k boljšemu uresničevanju celotnega sistema.

Kakšne pa so pristojnosti sveta zavoda do službe zavoda? Ste nekakšen kontrolor njegovega dela ali kaj podobnega?
Služba zavoda je tista, ki uresničuje celoten sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in razumljivo je, da mora svet, ki je edini organ upravljanja, tudi nadzorovati delo te službe; skrbeti mora za to, da služba svoje naloge opravlja kakovostno, racionalno in učinkovito. Če namreč tega ne bi spremljali, potem svet ne bi celovito opravljal svoje vloge.

In sodite, da je svet tudi to svojo pristojnost opravil kakovostno?
Lahko rečem, da smo si prizadevali, da bi jo vestno izpolnjevali. Ali pa smo jo tudi v celoti in kakovostno izpolnili, pa naj povedo drugi, tisti, ki so pristojni za to, vlada in ministrstvo, pa tisti, ki imenujejo svoje predstavnike v svet zavoda, to so združenja delodajalcev, sindikatov, upokojencev in vlada.

V svetu ste predstavnica upokojencev in ste aktivna članica vodstva Mestne zveze upokojencev Ljubljana. Upokojenska društva pa v prestolnici niso tako dejavna kot na drugih območjih v Sloveniji, vsaj tako je videti iz medijev, tudi naše Vzajemnosti. Ali veste, zakaj?
Ne bi mogla pritrditi mnenju, da društva upokojencev na ljubljanskem območju niso tako aktivna kot drugje. Moram povedati, da si prizadevamo naša društva seznanjati z vsemi najbolj perečimi vprašanji, ki zadevajo položaj starejših in hkrati seveda tudi položaj družbe. V ta namen pripravljamo okrogle mize o takih zakonodajnih rešitvah, ki neposredno ali posredno vplivajo na položaj upokojencev. Naj povem, da bomo v novembru izvedli razpravo o reformi zdravstvenega sistema, za katero vlada med upokojenci veliko zanimanje, saj bo njihova usoda na zdravstvenem področju odvisna od tega, kako uspešna bo reforma.

Izražanje mnenj v javnih razpravah je tudi eden od načinov aktivnega državljanstva, za katerega se zavzemate tako v ZDUS, kot v pokrajinskih zvezah upokojencev in tudi vi osebno.
Da. Ko govorimo o aktivnem državljanstvu upokojencev, to pomeni, da morajo upokojenci in drugi starejši ljudje čeprav niso več v aktivni življenjski dobi, slediti najpomembnejšim tokovom v družbenem razvoju in se odzivati na najbolj pomembne odločitve državnih organov. Zato si v Zvezi društev upokojencev Slovenije prizadevamo organizirano obiskovati poslance, ki bi morali biti predstavniki ljudstva. In ker mi, upokojenci predstavljamo več kot 26 odstotkov vsega prebivalstva, moramo poslancem povedati, kaj si mi želimo in kakšna so naša stališča o najpomembnejših vprašanjih gospodarskega, družbenega in političnega sistema, da bi kot predstavniki ljudstva, torej tudi nas, vedeli, kako glasovati in odločati v parlamentu ob sprejemanju zakonodaje in različnih politik.

Torej so to tudi neke vrste prizadevanja za več resnične demokracije in pravičnejše družbe.
Absolutno. To pomeni, da bo naša država bolj demokratična. Ko smo se odločili za samostojno državo, je bil naš cilj zagotoviti več demokracije, kot smo je imeli dotlej. O tem, kako je danes, pa mislim, da si lahko vsak sam ustvari svojo sodbo.

Za vas je značilno, da delujete državotvorno, zato je vaša kritika konstruktivna. Se kdaj počutite razočarani?
Svoja stališča zagovarjam z argumenti in ne z močjo organa, ki ga predstavljam. Žal pa ugotavljam, da v naši družbi in njeni demokraciji ne zmagujejo vedno argumenti, ampak vse kaj drugega.

Pogosto zahajate med upokojence iz različnih koncev Slovenije, zato veste, kaj kritizirajo in kaj si želijo, da bi jim ta družba zagotovila?
Res se zelo veliko gibljem med upokojenci po vsej Sloveniji. Poslušam njihove težave, razočaranja pa tudi kritike. Kaj si želijo? To, kar si želim tudi sama in kar mislim, da si želi vsak pošten človek v tej družbi: pravično, pošteno in srečno življenje ter dobro sožitje med ljudmi. Moramo pa biti bolj optimistični. Najbolj pa si želim, da bi delovala pravna država, potem bodo razmere na vseh področjih veliko boljše. Da pa bi pravna država resnično delovala, se mora vsak izmed nas vprašati, kaj lahko sam pripomore k temu. Vsak mora dati svoj prispevek, ne pa samo zahtevati od države ali od drugih organov. Država smo namreč mi vsi, vsi prebivalci.

Za vas je tudi znano, da zagovarjate vzajemnost in solidarnost v pokojninskem sistemu. Do kam pa lahko seže ta solidarnost?
Sem velika zagovornica nadaljnjega obstoja sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na vzajemnosti in solidarnosti kot temeljnem stebru. Primerjave z drugimi evropskimi državami in dejstvo, da je ta sistem preživel že dve svetovni vojni in različne krize v svoji dolgoletni zgodovini, nas prepričujejo, da ga moramo ohraniti tudi v prihodnje. Treba ga bo le pravočasno prilagajati demografskim tokovom in spremembam na trgu dela. Tako kot ZPIZ-1 tudi ZPIZ-2 temelji na načelu medgeneracijske solidarnosti, kar dokazuje, da se naša družba zaveda pomena tega načela.
Prav pa je, da se tako kot v nekaterih drugih evropskih državah zavarovanci lahko prostovoljno pokojninsko zavarujejo in si tako zagotovijo primernejšo pokojnino.

Do kam lahko seže solidarnost med upokojenci, je aktualno vprašanje, ko zmanjkuje denarja za pokojnine?
Zelo mi je žal, da nekateri podcenjujejo dejstvo, da pokojninski sistem temelji ne le na načelu solidarnosti, ampak še na dveh drugih bistvenih elementih: na dolžini pokojninske dobe in na višini plače ali na vplačanih prispevkih. Nekateri vse bolj poudarjajo zgolj dejstvo, da je treba z različnimi ukrepi pomagati ljudem z nizkimi pokojninami, pa čeprav na račun višjih. Ne smemo pa enačiti pokojnin tistih, ki so delali 40 let, s tistimi, ki so delali le 15 ali 20 let, saj so slednji prispevali bistveno manj. Tudi ni vseeno, ali si se upokojil pri petdesetih ali pri šestdesetih letih, saj boš tako manj časa črpal sredstva in užival zasluženo pokojnino. Prihodnja pokojninska reforma bo morala to vprašanje obravnavati še bolj odgovorno in skladno s tem sprejeti ustrezne rešitve. Dolgoživost družbe bo morala biti v prihodnje bolj upoštevana tudi v našem pokojninskem sistemu.

Mislite, da so se generacije doslej upokojevale premlade, da je tudi to eden od vzrokov, da je pokojninska blagajna preobremenjena?
Deloma že. Sama poznam ljudi, ki dalj časa uživajo pokojnino, kot so plačevali prispevke. Upokojili so se že pri petdesetih letih, nekateri celo prej, in to zlasti ženske. To je pogled s stališča odhodkov, ne smemo pa pozabiti tudi na prihodkovno stran pokojninske blagajne. V primerjavi s prejšnjimi obdobji je zdaj vse manj zavarovancev, ki plačujejo prispevke. Razmerje med zavarovanci in upokojenci se nenehno slabša. Da bi ohranili dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema in njegovo finančno vzdržnost, kar so bili cilji vseh dosedanjih reform, si moramo prizadevati za večji priliv sredstev iz prispevkov zavarovancev in delodajalcev, ki v zadnjem obdobju, žal, upadajo v strukturi vseh prihodkov ZPIZ. V demografskem rezervnem skladu, ki ga je kot nov vir financiranja obveznega zavarovanja določil ZPIZ-2, bo treba uveljaviti jasno strategijo zagotavljanja sredstev za ta sklad.

Malo prej ste omenili, da si ljudje želijo, da bi bili srečni. Vendar ne moreš biti srečen, če se bojiš prihodnosti. Upokojence pa kar naprej vznemirjajo govorice, da bo treba poseči po pokojninah, če ne bomo sprejeli tega in tega. Ali je zagotovljena pravna varnost upokojencev na tem področju?
Veste, želim, da bi vsi dejavniki, predvsem pa naši mediji tako zaposlenim, kot tudi upokojencem vlivali več optimizma, jih informirali o pozitivnih dogodkih, ne pa jih nenehno pitali z zadevami, ki vzbujajo pri ljudeh občutek nelagodja in strahu, kar negativno vpliva na njihovo počutje, predvsem pa na njihovo zdravje in s tem posledično povečuje tudi izdatke zdravstvenega varstva.

V bistvu izrekate predvsem kritiko na račun medijev, sama pa mislim, da so mediji odsev dogajanj, razmer in odnosov v družbi, v politiki. Prav med politiki pa je veliko negativizma in zastraševanja.
To, kar sem omenila, ne pomeni kritike medijev. Želela sem reči, da je v tej družbi toliko lepih dogodkov, toliko lepih stvari, ki bi jim morali mediji nameniti več prostora kot istemu, kar je slabega, negativnega. Pravilno pa je, da mediji odkrivajo tiste pojave, ki niso v skladu z moralo, etiko in s predpisi in so torej škodljivi ter da na ta način nastavljajo ogledalo naši politiki.

Ena takih zadev, ki je pozitivna, a so jo mediji skoraj prezrli, je bil nedavni Festival za tretje življenjsko obdobje. Spremljate ga že od njegovega začetka pred trinajstimi leti. Kaj menite o njem?
Žal mi je, da mediji niso v večji meri izkoristili in prikazali ta potencial, ki ga skriva starejša generacija, saj bi ga lahko naša družba zlasti v teh kriznih časih bolje izkoristila v prid vseh nas.

Anka Tominšek, rojena leta 1935, se je že v času svoje zaposlitve kot sodnica in predsednica sodišča srečevala s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem. Kot poznavalko tega sistema jo je zato ZDUS imenoval v različne organe upravljanja pokojninskega zavoda. V zdajšnjem mandatu je predsednica sveta zavoda. Vodi tudi komisijo za pokojninska vprašanja pri ZDUS in je vnovič podpredsednica Mestne zveze upokojencev Ljubljana. Širši javnosti je znana tudi kot zelo zavzeta borka za pravično in racionalno ureditev na vseh družbenih področjih.