Nagrada za mir
Kdor je doživel vojno, zna ceniti mir. Tej misli lahko pritrdim tudi sam, saj sem v svoji novinarski »karieri« podoživljal kar nekaj vojnih izkušenj. Še najbolj so mi ostali v spominu dogodki v osemdesetih letih, ki so usodno zaznamovali razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu. Vsi vpleteni so se na vse kriplje otresali odgovornosti za povzročene vojne grozote in vsi, prav vsi so v uradnih sporočilih zanikali, da bi v spopadih uporabljali orožje, ki je z mednarodnimi sporazumi prepovedano. Tudi Sirija, ki jo je takrat vodil oče zdajšnjega predsednika Asada.
A bodimo pošteni - tudi vsi drugi, vpleteni v bližnjevzhodni spopad, so na »debelo« kršili mednarodne norme, pri čemer so jih bolj ali manj odkrito podpirali njihovi zavezniki. Tako so, denimo, Izraelci v napadih na Libanon, na državo, s katero uradno sploh niso bili v vojni, uporabljali tudi kasetne bombe in to utemeljevali z bojem proti palestinskim teroristom.
Boj proti dejanskim ali domnevnim teroristom je tudi v zdajšnjem času priročen izgovor za številne kršitve mednarodnega prava in varovanja temeljnih človekovih pravic. Zveza NATO naj bi bila obrambna organizacija, ki naj bi v prvi vrsti skrbela za obrambo miru, demokracije in človekovih pravic. V resnici pa je postalo to vojaško zavezništvo v svojem ravnanju zgolj instrument uveljavljanja ameriških strateških interesov. Vojaške intervencije v Kuvajtu, Iraku, Afganistanu in grožnje z ukrepanjem proti »jedrsko oboroženem« Iranu v bistvu povečujejo tveganje, da ta del sveta postane žarišče globalnega vojaškega spopada. Izgovor, da gre za obrambo demokracije pred islamističnim terorizmom, seveda ni kdove kako prepričljiv; gre namreč za bitko za obvladovanje prostora, ki je izjemnega strateškega pomena.
Sirija sicer ni pomembna kot »naftno črpališče«, vendar prek njenega ozemlja potekajo domala vse poti iz Mezopotamije proti zahodu. Tako je bilo že v biblijskih časih in tako je še dandanes. In prav v strateškem pomenu tega dela Bližnjega vzhoda je najpomembnejši razlog, zakaj ga želijo velesile imeti »pod svojo zaščito«. Doslej so bili v teh prizadevanjih uspešni Rusi, ki so v Tartusu, mestu na sredozemski obali, zgradili mogočno vojaško oporišče v zameno za vsestransko podporo sirskemu režimu. Resnici na ljubo pa je treba tudi povedati, da je bila oblast v Siriji dokaj »uravnotežena« v odnosu do posameznih verskih skupnosti, saj je vladajoča stranka BAAS versko pripadnost strogo ločila od politike. Za vladajočo sirsko elito pa je bilo ves čas hudo moteče »kurdsko vprašanje«, ki ga nikakor niso mogli »urediti«. Tudi z vojaškimi posegi ne. S podobno »težavo« se sooča tudi sosednja Turčija, ki pa v zadnjih letih vendarle spoznava, da bo morala Kurdom priznati nacionalno avtonomnost. To bi bilo navsezadnje skladno s številnimi mednarodnimi konvencijami in predvsem v soglasju z Ustanovno listino ZN.
Prav na norme mednarodnega prava so se letos oprli člani odbora za Nobelovo nagrado za mir. Podelili so jo Organizaciji za prepoved kemičnega orožja. Zagotovo ni naključje, da je bila v času izbire letošnjega nobelovca v ospredju nevarnost vojaškega spopada v Siriji, ki so jo ameriški generali videli v uporabi kemičnega orožja, ki naj bi ga »sirski diktatorski režim« uporabil zoper »borce za demokracijo«. Mednarodni preiskovalci pa so v nasprotju z Natovimi »eksperti« ugotovili, da je bilo v spopadih v Siriji uporabljeno kemijsko orožje, vendar so bili »avtorji« uporabe tako na vladni, kot tudi na uporniški strani.
Je že tako, vojna, še posebej državljanska, nikoli ni skladna z mednarodnimi pravili. Tega se lahko spomnimo tudi mi, ki še živimo v mirnem delu sveta. In mir je vrednota, za katero se je vredno bojevati, predvsem za naše otroke.
