Iz svetovalnice november 2013
Kako zaupati ljudem
Osemindvajsetletni vnuk naše naročnice je prišel na psihoterapijo, ker ima veliko težav. Je izrazito plahe narave, težko navezuje stike z ljudmi, saj vedno pričakuje, da ga bodo drugi izrabili ali mu obrnili hrbet prav tedaj, ko bo že začel verjeti, da ima ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupa in se ob njem počutil varnega. Opisuje, da je v službi kot duh: ko pride, pozdravi, potem pa ves delovni čas opravlja svoje delo in z nikomer ne govori. Nima prijateljev in ne partnerke, si pa zelo želi, da bi nekega dne imel družino. Ker je v hudi stiski in depresiji, ga je psihiater napotil na psihoterapevtsko obravnavo.
Odraščal v družini, v kateri so prevladovali površinski odnosi. Do vpisa v šolo sta ga imela v varstvu dedek in babica, ki pa vnuka nikoli ni sprejela takega, kot je, ampak je svojo ljubezen in naklonjenost ves čas pogojevala. Vsakič, ko je kot otrok naredil kako napako, mu je govorila, kako slab je in se od njega psihološko ogradila: ga kaznovala z molkom ali ignorirala. To sta pogosto počela tudi starša. Tako se je naučil, da mora ljudem kazati zgolj dobro stran sebe, da mora drugim ugajati, prikrivati pa tisti del, ki bi jih utegnil razočarati in zaradi katerega bi ga lahko zavrnili. Ves čas se je bal - in to se dogaja tudi zdaj - da bo kdo od bližnjih ugotovil, da ni tak, kot se jim kaže, da zna biti tudi kdaj slab in da kaj narobe naredi. Zato se že vse svoje odraslo življenje izogiba bližine. Vrh tega se je v osnovni šoli sošolec ves čas spravljal nanj. Še danes se s tesnobo spomni tistih časov. Po drugi strani pa so ga starši pretirano ščitili, govorili so mu, da ljudem ne gre zaupati, saj ga bodo preslepili in prizadeli. V družini so ga vedno znova opozarjali, da naj pazi, kaj počne, kaj bodo drugi rekli, in mu s tem pošiljali sporočilo, da drugi nenehno prežijo nanj, ga ocenjujejo in kritizirajo. Posledica takega prepričanja je velika čustvena razdalja do neznancev, saj težko razume, da so tudi prijazni ljudje, ki njegove spodrsljaje lahko jemljejo tudi dobronamerno. Značilna maska takih ljudi je nevpadljivost. Tak človek se poskuša zliti z ozadjem, da bi bil na varnem in ga ne bi nihče opazil.
V terapevtskem procesu že nekaj časa predelujeva njegovo samopodobo in občutek lastne vrednosti, temeljna prepričanja o sebi in drugih, izboljšujeva socialne in komunikacijske veščine, uči se postavljati meje ter kako zaupati sebi in drugim.
