Štedilniki na drva so še vedno v modi

Zgodbe | nov. '13

Štedilnik je od nekdaj pojem doma in središče kuhinje, zato ostaja zidani štedilnik na drva v našem spominu zapisan s posebnimi črkami. Štedilniki Furlan so ob tem imeli še dodano vrednost – prepoznavno estetiko. Leta 1929 jih je na Vrhniki začel izdelovati ded Ivan, ki se je kmalu preselil na Škofljico; sledil mu je sin Franc, nadaljujeta pa njegova sinova Robert in Davor.

»Ko sem bil mlad, sem punci lahko s ponosom povedal, da sem ključavničar; zdaj to, žal, nima več prave veljave, prej obratno. Ugled obrtniških poklicev upada, posledično pa izginja tudi zanimanje mladih, da bi se izučili za mizarje ali ključavničarje itd. S tem pa izginjajo dragocene izkušnje in tisto znanje, ki se ga ne da naučiti zgolj iz knjig,« pravi od leta 1998 upokojeni mojster Franc Furlan. Od malega je delal v očetovi delavnici. Ko je hodil v obrtno šolo, je imel pouk ves dan, saj je bil teoretičen del strnjen – tri mesece teorije in 9 mesecev prakse na leto. To je bila dobra kombinacija, saj so se tako učinkovito mojstrili in pridobivali širino ter delovne navade. Zdaj pogreša strogost, ki je pomenila spoštovanje reda in discipline in usmerjala človeka k temu, da je spoznal in razvil svoje sposobnosti in talente. Sam jih je razvijal tudi ob svojem očetu, ki je na Škofljici postavil delavnico, in je bilo povsem samoumevno, da bo z obrtjo nadaljeval tudi sin. Ugovarjanja staršem ni bilo; pogosto se je odpovedal igri z žogo in pohajanju s fanti, ker je pomagal očetu v delavnici. Po končanem šolanju ga je oče zaposlil pri sebi, nato pa si je leta 1968 Franc postavil svojo delavnico, in to prav na mestu, kjer so danes njihov salon in proizvodni prostori. Tako sta nekaj let oba z očetom izdelovala štedilnike - vsak v svojem podjetju, vendar si nista bila konkurenta, ampak dvakratna potrditev blagovne znamke Furlan.

Škofljica še daleč iz Ljubljane
Leta 1929 je Ivan Furlan začel s svojo obrtjo na Vrhniki, čet pet let pa se je preselil na Škofljico, ki je bila takrat še daleč iz Ljubljane. S stari Jugoslaviji je imel 15 zaposlenih, po vojni le še nekaj. Bila so zelo huda obdobja, se spominja Franc, ko so morali početi še marsikaj, da se je družina preživela (Franc ima še sestro). Tudi sam se je v svojem aktivnem obdobju srečeval s hudimi časi, doživel pa je tudi obdobja razcveta. Od očetovih let pa do danes, ko sta družinsko podjetje prevzela sinova Davor in Robert, se je marsikaj spremenilo. »Očaranost z zidanimi štedilniki na drva in odetimi v keramiko, pa še vedno ostaja,« pravita 37- letni Davor in 46- letni Robert Furlan, ki vodita družinsko podjetje. Brata sta zadovoljna, da tudi njuni vrstniki in mlajše družine za svoja moderna stanovanja naročajo njihove štedilnike, saj so lepi tako v rustikalnih, kot tudi v modernih okoljih; po navadi so v kombinaciji z indukcijsko ploščo ali plinom, pogosto je poleg še žar – skratka »baterija« kuhalnih plošč, odeta v prepoznaven Furlanov stil štedilnika. Še vedno pa velja, da brez zidanega štedilnika na drva ne sme biti nobena prava kmetija in nobena prava gostilna. »Pečenka ima najboljši okus, če kurite z bukovino,« vedo povedati starejše gospodinje, kakršna je bila tudi Davorjeva babica. 

Se spominjate štedilnika na »rinke« in s kotličkom?
Na Škofljici tako že tretja generacija družine Furlan ustvarja svoje, lahko rečemo že kar znamenite izdelke. Mnogi se še spominjamo nekdanjih štedilnikov, ki so imeli na desni strani stolpiček, v njem pa je bil medeninast kotliček za vročo vodo s pipico. Pri tleh je bila obokana niša za drva, v kateri je prebival domači maček. Takih ne izdelujejo več, saj niso praktični, ker voda v kotličku neprestano vre in če je sproti ne porabljamo, se v kotličku nalaga kamen, razlagata Robert in Davor. So pa stranke, ki vendarle želijo repliko nekdanje kuhinje, zato ni redko, da v staro podobo vgradijo novodobni kotliček. Njihovi sodobni zidani štedilniki imajo vgrajen grelnik vode (»bojler«), iz katerega je lahko topla voda napeljana naravnost k pipi pomivalnega korita. »Če je vgrajen še kotel za centralno kurjavo, pa lahko z njim ogrevamo stanovanjsko površino, ki obsega do 130 kvadratnih metrov,« se o možnostih razgovorita brata Furlan. Blizu 500 kilogramov težki štedilnik na drva je imel nekoč masivno črno litoželezno ploščo, na kateri so bile »rinke« različnih velikosti, tam skozi smo v štedilnik nalagali drva, pa tudi premog. Čiščenje teh plošč pa ni bilo prijetno opravilo ...Toda danes so Furlanovi štedilniki na drva z debelo steklokeramično ploščo, skozi katero se vidi migetanje plamenov … Že Franc je začel dopolnjevati štedilnik na drva s sodobnimi kuhalnimi ploščami; sinova pa sta ta program še razširila in dodala tudi. Predvsem pa sta brata združila ključavničarsko in pečarsko dejavnost (izdelujejo tudi krušne in lončene peči ter prodajajo keramične ploščice priznanih znamk). Tako sta znana po zaokroženi celoviti ponudbi. Davor je v Avstriji končal trgovsko akademijo, Robert je šel po očetovih stopinjah, medtem ko se je hči Sandra usmerila v ekonomijo in turizem, vendar je ostala v domačem podjetju.

Posebni konjički
Oče Franc je na otroke upravičeno ponosen, saj podjetje raste, proizvodnja je večja, kot jo je zapustil sam, fanta sta vpeljala novosti in tudi na trgu je podjetje zelo uspešno. Besedilo na njihovi spletni strani ni zaman tudi v tujih jezikih, saj marsikje onstran meje visoko cenijo »posluh za plemenito domačnost«. Po upokojitvi gre očetu renta, hkrati pa doda, da kljub uspešnemu poslovanju ne ostaja kaj dosti, saj so danes časi zelo hudi. Njemu, priznava, je bilo v tem primeru laže – vsaj v posameznih obdobjih.
Zato si je v »zlatih letih« privoščil prav poseben konjiček - začel je zbirati stare avtomobile in stare motorje. Še zlasti ti so bili njegova velika strast, saj se je udeleževal relijev. Zbiral je tudi stare registrske tablice – ponosen je na zelo redke tablice vojaških motorjev iz časov nemške okupacije, ki so morale biti opremljene s posebnim žigom. Prav tako ima bogato zbirko razglednic. Zbirateljska strast je zajela še marsikatero področje, toda našteta najbolj. Ko se je preselil v Sečo, je prodal svojo bogato zbirko 30 starih motorjev, od »oldtimerjev« pa je obdržal je le avtomobil Fiat campagnola.
Morje – od Raba, prek Brionov do Seče
»Nikoli si nisem mislil, da bom živel na morju,« pravi Franc Furlan. Srečno naključje je hotelo, da je kupil v Seči staro hišo, jo podrl in sezidal novo ter uredil še apartmaje za otroke. Z ženo Ivico sta otrokom prepustila dom v Ljubljani, sama pa sta se leta 1999 preselila v Sečo. Rada sta na morju, kjer imata tudi veliko prijateljev in hkrati svoj mir. Otroci ju zelo pogosto obiščejo. Franc pravi, da gre v Ljubljano le, če je res treba in če je treba pomagati pri poslu. Prvič je videl morje, ko je bil star šest let; takrat je šel s starši in sestro na Rab, kjer je bil med vojno interniran oče. Spominja pa se tudi, da je kot šolar preživel počitnice tudi v Seči – tam, kjer ima danes svoj dom. Pri desetih letih starosti pa je šel z očetom in njegovimi petimi delavci na Brione – oče je namreč dobil naročilo, da za Titov živalski vrt izdela premične kletke na kolesih. Pripeljali so jih s tovornjakom do Pule, nato pa s trajektom na Brione, ki so bili takrat še skrbno varovano območje.
Franc Furlan postaja pravi Primorec – ob hiši v Seči ima tudi oljke in pridela kar nekaj oljčnega olja. Postal je tudi specialist za pripravo rib na žaru. Za peko ima odlično opremljeno zunanjo kuhinjo z vsemi možnimi kurilnimi ploščami in žari, enako tudi v hiši – saj pri Furlanovih »kovačeva kobila ne sme biti bosa.«