Knapovska tradicija solidarnosti

Zgodbe | nov. '13

»Sem otrok iz številčne knapovske družine,« začne svojo pripoved Rudi Janežič, nekdanji rudar in že skoraj dvajset let duša in srce trboveljskega društva invalidov. Njegovi glavni življenjski vodili sta solidarnost in spoštovanje slehernega posameznika.

Na otroštvo, čeprav je bilo večkrat težko, ima zelo lepe spomine: »V rudarski koloniji je sosed sosedu sosed. Doma smo bili v Trbovljah, na Tereziji. Živeti v rudarski  koloniji je nekaj prečudovitega! V dveh barakah je bilo dovolj otrok za ves razred, igrali smo košarko, nogomet ... pa kaj potem, če smo obleke sušili kar na dvorišču! To je bilo življenje, ki ga v mestu ne poznajo. Bilo je veliko medsoseske pomoči. Vse se je vedelo, nihče ni imel ničesar in obenem smo vsi imeli vse. Ščepec soli, dva krompirja - pa je bilo! Velik dogodek je bil, ko smo dobili pralnico in smo se končno lahko kopali v kadi in ne več zunaj v mrzlem škafu.«
Čeprav se je v Rogaški Slatini izučil za steklopihača, je po očetovi smrti začel delati v rudniku - in še danes meni, da je bila to najlepša usoda, ki mu jo je lahko namenilo življenje. »V rudniku ni veroizpovedi, ni strankarske pripadnosti, izgine vse, kar je pomembno zunaj, na površju. V rudniku je človek človeku samo - človek, prijatelj, komarat, kot pravimo mi. Kljub težkemu in nevarnemu delu človek ne misli na to, saj je najbolj pomembno to, da opravi nalogo, ki je pred njim, ves čas pa ima v podzavesti varnost komaratov. Ta povezava je pisana na kožo, ne na papir. Kolikor je bilo težko, je bilo tudi lepo, in kolikor je bilo lepo, je bilo tudi težko.«
Vendar je moral iz rudnika v delavnico; poškodoval si je namreč roko, hrbtenico in oči. »Ko si enkrat zunaj rudnika, nisi več knap. K sreči sem bil zelo dejaven v rudniškem sindikatu, opravil sem tudi republiško sindikalno šolo v Radovljici.« Nekdanji kolegi iz rudnika so ga poprosili, da bi jih zastopal v Društvu invalidov Trbovlje. Začel je kot predsednik socialne komisije, leta 1994 pa je postal tudi predsednik društva - funkcija, ki jo z neizmerno energijo in predanostjo prostovoljno opravlja še zdaj.
»V pisarno, kjer imamo tudi dva zaposlena prek javnih del, prihajam vsak dan. Najprej se pozdravimo in se ob kavi pogovorimo, kaj se je zgodilo prejšnji dan in kaj je treba postoriti. Za člane pripravljamo kopalne dneve, ki jih združimo tudi z obiski muzejev in zdravstvenih objektov, ekoloških kmetij, pa tudi z možnostmi za ugodne nakupe. Prirejamo letovanja, obiskujemo invalide v domovih in varstveno-delovnih centrih, že trinajsto leto zapored smo letovali v Starem Gradu na Hvaru, bili smo na Cipru, ta teden odhajamo v Makedonijo. Našim članom pomagamo pri pisanju najrazličnejših vlog in pravnih vprašanjih, sodelujemo z Rdečim križem, policijo, s centrom za socialno delo, z lokalno glasbeno šolo in knjižnico. Imamo lepe prostore v središču Trbovelj, v društvu je več kot tisoč članov in več kot 1500 podpornih članov. Spremljamo uresničevanje programov in zakonov, popisujemo, predlagamo, organiziramo in povemo, kje nas čevelj žuli. Za svoje delo smo leta 2005 prejeli občinsko prvojunijsko nagrado, postal pa sem tudi prvi iz naše organizacije, ki so mu podelili naziv častnega občana. Pobrateni smo z društvi invalidov na Ptuju, pa v Piranu, Idriji, Cerknici, na Blokah in v Škofji Loki. Članom omogočamo ogled gledaliških predstav in drugih prireditev, zelo dejavni sta tudi naši sekciji za ročna dela in šport. Vsako leto priredimo martinovanje in prednovoletno srečanje,« našteva Rudi Janežič dejavnosti, s katerimi se ukvarja društvo.
Predsednik trboveljskih invalidov se zavzema za solidarnost in spoštovanje. Ljudem je treba odpreti glave, preveč je egoizma, meni. »Kdo ima pravico ocenjevati človeka, ki ga vidi? Vsak je po svoje lep, bogat, reven, invalid ali ne. Nismo mi tisti, ki bi morali ocenjevati in kritizirati. Ljudi je treba gledati v oči, ne pa to, kako so oblečeni. Vesel sem, da otrok, ki so od rojstva prizadeti, ne zapiramo več med grajske zidove in da se ljudje ne obračajo več za njimi. Starši ne potrebujejo pomilovanja, ampak iskren nasmeh. Sam sem neposreden, ne maram zamer in vse povem naravnost. V družbi je treba sodelovati in ne zgolj nabirati dobrine. Na pogorišču cvetijo najlepše rože, vendar jih moramo posaditi sami. S sodelavci, ki so hkrati tudi prijatelji, vsak dan zalivamo rože, da potem lahko cvetijo vsi trboveljski invalidi,« sklene Rudi Janežič.