Razvoj Lukovice je narekovala prometna povezava
»V času, ko je nastala razglednica s podobo gostilne Bevc, je v njej še gospodaril njen ustanovitelj Jožef Bevc. Ta jo je leta 1880 kupil od Jožefa Šveigerja, ta pa leta 1814 od prvega doslej znanega gostilničarja v tej hiši Jožefa Stergonška, ki se je s to dejavnostjo začel ukvarjati leta 1788. Tako se naša gostilna zanesljivo ponaša z več kot dvestoletno tradicijo, čeprav bi utegnila biti še starejša, saj zgodovinski podatki govore, da je bila sama stavba zgrajena leta 1684,« je ob motrenju stare razglednice Lukovice pri Domžalah iz prvih let 20. stoletja upokojeni 69 – letni Stane Jemec najprej posegel v preteklost njihove gostilne, ki je ohranila isto ime – Pri Bevcu.
»Od Jožefa Bevca je leta 1914 gostilno kupil,« je ob ogreti krušni peči nadaljeval s pripovedjo prijazni sobesednik, » moj stari oče po materini strani Peregrin Capuder, ki je imel dotlej gostilno Pri birtu v vasi Zlato polje, a se je raje preselil v živahnejše trško središče, kjer se je poročil z mojo staro mamo Marijo. Po njem je leta 1937 posestvo prevzel moj oče Franc Jemec, ki pa je bil čevljar in je v bližnji lopi že dve leti izdeloval in popravljal čevlje ter poleg tega skrbel še za kmetijo. Zato je gostilno dal v najem, kar je trajalo vse do leta 1979, na kar sva jo najprej prevzela z mamo Marijo in nato leta 1987 z ženo Frančiško ter jo pred šestimi leti prepustila sinu Dušanu.«
Zgodovina Bevčeve gostilne sega v obdobje furmanstva, ko so se na poti z Dunaja v Trst ali obratno v Lukovici pri Domžalah ustavljale konjske vprege, natovorjene z lesom, moko, žitom in drugimi kmetijskimi pridelki v eno ter sladkorjem, kavo in podobnim blagom v nasprotno smer. Skozi to gručasto naselje v zahodnem delu Posavskega hribovja je bila namreč že v času Rimljanov speljana cesta Oglej (Aquileia) – Ljubljana (Emona) – Trojane (Atrans) – Celje (Celeia). Pa tudi kasneje je razvoj kraja, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1304, narekovala prav prometna povezava po dolini rečice Radomlje oziroma skozi dvajset kilometrov dolg Črni graben od Prevoj pri Šentvidu do Trojan, ki ga na severu obdaja Tuhinjska in na jugu Moravška dolina.
Sloveče furmanske gostilne
Po besedah Staneta Jemca so tedaj med Domžalami in Trojanami slovele še druge furmanske gostilne: Keber v Domžalah, Vehovec na Viru, Videmšek v Dobu, Škarja v Prevojah pri Šentvidu in Konšek na Trojanah. Furmani so vozove zapeljali pod kozolec, konje v hlev, potem ko so se okrepčali v gostilni, pa so prespali na seniku. Pri tem so Pri Bevcu od nekdaj pripravljali domačo hrano in k njej ponudili odprta vina,; v zadnjih tridesetih letih pa so v zimskem času k temu dodali še koline, ki jih zdaj po starih receptih pripravljata naš sogovornik in njegov sin.
Spoštljiv odnos do preteklosti in prednikov se pri Jemčevih kaže tudi s tem, da so v nekdanji čevljarski delavnici Franca Jemca, ki je delovala do leta 1954, uredili čevljarski muzejček, v katerem se s pomočjo razstavljenih predmetov vrnemo v čase, ko je Lukovica pri Domžalah živela od obrti. V kraju so namreč bile še štiri čevljarske delavnice ter po pet gostiln in trgovin, dve mesariji, pekarna, pivovarna, žganjekuhe, sedlarstvo, sodavičarstvo, cementarna, kovačija, krojaštvo …
Če k tem dodamo še uradnike, ki so službovali na bližnjem gradu Brdo, pa sodnike, notarje in drugo krajevno inteligenco, ki se je zbirala v kavarniškem salonu sosednje Slaparjeve gostilne, se pred dobrimi sto leti tu srečujemo s pojavom trškega meščanstva. V tej lukoviški gospodi, ki se je imela za nekaj več in je prezirljivo gledala na vaško okolico, je na gradu Brdo rojeni pisatelj Janko Kersnik našel navdih za svojo povest Jara gospoda, medtem ko naj bi tudi pisatelj Fran Milčinski, ki je rad zahajal na materin dom v gostilno Pri Slaparju, v tem okolju dobil spodbude za nekatera svoja dela, v katerih je satirično-humorno opisoval različne tipe trškega meščanstva tiste dobe (Muhoborci, Butalci).
Cerarjeva, Pungartnikova in Smerkoljeva hiša
Spodnja slika s te razglednice prikazuje del sedanjega, leta 2007 temeljito obnovljenega Starega trga, ki ga obdajajo mogočne hiše iz furmanskih časov. V prvi na levi strani je bila do leta 1903 Česnova gostilna, kamor je k teti Marjeti Kerst – Česnovki, med šolanjem v Ljubljani in na Dunaju prihajal na počitnice pisatelj Janez Trdina ter pozneje to gostilniško vzdušje popisal tudi v svojih delih. Česnovo domačijo je nato po navedbah krajevnega zgodovinarja Mateja Kotnika kupil Alojz Cerar, ki se je semkaj preselil iz Blagovice, in odprl trgovino z mešanim blagom, ki se je ponašala s tem, da je bila zmeraj dobro založena in da si v njej dobil stvari, ki si jih v drugih trgovinah zaman iskal; založil pa je tudi nekaj lukoviških razglednic. Cerar je leta 1908 kupil stroj in začel izdelovati sifon in kraherle, razen tega se je ukvarjal še z žganjekuho. Leta 1925 je domačijo prepustil sinu Rudolfu, sam pa se je s trgovino preselil na Trojane. Ko so leta 1959 širili cesto, so hišo porušili.
Mogočni hiši na severni strani trga, ki ju vidimo v nadaljevanju, sta v 19. stoletju pripadali uspešnemu podjetniku Luki Mlakarju, ki je imel v njih trgovino, gostilno, pivovarno in posojilnico. Še pred njegovo smrtjo leta 1904 je vzhodno zgradbo odkupil gostilničar Smerkolj, vse ostalo premoženje pa je zapustil občinskim revežem. Tako je zahodno hišo kupila družina Kersnik in jo leta 1921 za 200.000 kron prodala Francu Pungartniku z Vranskega, ki je imel v njej trgovino in žganjekuho; tu pa je izdeloval tudi likerje po receptih ljubljanskega trgovca Kovačiča. Mlakarjeva pivovarna ali »pirprajerca«, kakor so ji rekli domačini, je po letu 1830 delovala približno petdeset let, pred leti pa jo je s pivom Rokovnjač znova obudil gostilničar Stanislav Smrkol, ki po daljšem premoru od leta 1989 z imenom Furman nadaljuje večstoletno gostinsko tradicijo.
Čeprav sta se leta 1959 najprej glavna državna cesta in kasneje avtocesta Ljubljana – Maribor umaknili s trga na južno stran naselja in se je ob zmanjšanem pretoku ljudi namembnost omenjenih treh stavb v središču Lukovice pri Domžalah spremenila, njihovo staro poimenovanje med ljudmi še vedno živi: Cerarjeva, Pungartnikova in Smerkoljeva hiša. Žal pa po besedah Staneta Jemca v hišah na Starem trgu ni več nekdanjega življenjskega utripa, saj na štirinajstih hišnih številkah stalno živi le še enajst prebivalcev.
Poleg spodnjega panoramskega posnetka Lukovice pri Domžalah s hribi Črnega grabna v ozadju nam druga razglednica iz istega obdobja prikazuje še deset minut hoda oddaljeno Brdo z istoimenskim Lambergovim renesančnim gradom iz 16. stoletja, ki je bil med drugo svetovno vojno požgan in nikoli več obnovljen v prvotni podobi. Proti desni stoji baročna župnijska cerkev Marije Vnebovzete, župnišče in leta 1838 zgrajena ljudska šola, ki jo zdaj nedaleč stran nadomešča Osnovna šola Janka Kersnika, medtem ko je na pobočju nad rojstno hišo zborovodje in etnomuzikologa Franceta Marolta zrasel Čebelarski center.
