Plodno loško tisočletje

Zgodbe | nov. '13

Dober poznavalec slovenskih mest bo za Škofjo Loko rekel, da je spričo tisočletne preteklosti mesto muzej. Starožitna slikovitost mesta in okolice je ohranjena v muzejskih zbirkah, v galerijah, cerkvah in slikovitih ateljejih.

V muzeju, ki deluje v Loškem gradu že od leta 1939, so na ogled arheološke, zgodovinske, kulturno-zgodovinske, umetnostne, etnološke in prirodoslovne zbirke. Predstavljena so kamnita orodja z najdišča Suhi dol, bakrenodobne najdbe pa so iz jame Kvederc in Lubniške jame, saj je bilo to območje poseljeno že v času starejše kamene dobe.
Zanimiva je najdba bronastodobne tulaste sekire iz obdobja od tisoč osemsto do 800 pred našim štetjem. Razstavljena je železnodobna zapuščina gradišča Puštal nad Trnjem ter gomil v Godeških dobravah, pa tudi najdbe iz rimske dobe. V Žabnici je bila odkrita vila rustika, v Starem dvoru pa grobišče. Poznoantično obdobje predstavljajo fibula v podobi goloba, novec cesarja Teodorika, glinene vodovodne cevi. Na obdobje slovanske naselitve spominjajo stara naselbinska imena Lanca, Sabniza, Susane, Zelsah in vodno ime Zouriza.
Pisna zgodovina loškega območja se začenja z letom 973. Takrat je nemški cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil zdajšnjo Staro Loko, Selško in Poljansko dolino ter Sorško polje. V 13. stoletju je pod gradom začela nastajati naselbina trgovcev in obrtnikov, imenovana Škofja Loka.

Spomini na cehe
Območje na sotočju Selške in Poljanske Sore je bilo naravno zavarovano in je služilo trgovanju, mesto pa je bilo utrjeno tudi z obzidjem. Mimo je vodila stara tovorna pot iz Ljubljanske kotline v Posočje in naprej v Furlanijo.
Obilne vode obeh Sor so omogočile razcvet mlinarstva, žagarstva, usnjarstva in kovaštva. Nekdanja urbanistična podoba mesta je zgovorno prikazana z maketo in s starimi vedutami. Posebno dokumentarno vrednost ima oljna votivna slika Škofje Loke, ki prikazuje požar v mestu 19. avgusta leta 1698, torej pred 315. leti.
Mestni obrtniki so se zavarovali pred konkurenco s podeželja tako, da so se povezovali v cehe. Škofjeloški ceh je bil ustanovljen sredi 15. stoletja in muzej ima zbrano bogato dediščino kovaškega, čevljarskega, usnjarskega, krojaškega, lončarskega, pekovskega in mesarskega ceha. Še posebno zgodovinsko veljavo imajo cehovski zvezki.
Razstavljen je tudi posnetek škofjeloškega rokopisa iz leta 1466, v katerem so zapisana najstarejša slovenska imena za mesece. Zanimive so slike škofjeloškega pasijona, ki je najstarejše znano dramsko besedilo v slovenskem jeziku.

Od Tavčarja do Šubicev
Med pomembnimi meščani Loke posebej izstopa pisatelj Ivan Tavčar. Poleg njegovih literarnih del so na ogled portret, njegova diploma z dunajske univerze ter nekaj pohištva, ki ga je uporabljal pisatelj, pa tudi dediščina Kalanovega rodu z Visokega, o katerem je pisal Tavčar v Visoški kroniki. V prvem nadstropju gradu pa so razstavljena dela podobarskih in slikarskih družin Šubic, Ivana Franketa in Ivana Groharja.
Loško območje se postavlja z razkošjem gotskih fresk. V muzeju so na ogled kopije od začetka 14. do 16. stoletja iz cerkva na Suhi, Križni gori in iz Crngroba. Posebej dragoceni pa so štirje tako imenovani zlati oltarji iz obdobja baroka, ki so jih pripeljali iz Dražgoš. Zanimivi so etnološki predmeti, ki jih je nekoč uporabljalo okoliško kmečko prebivalstvo v domovih, pri živini in delu na polju, v prevozništvu, gozdarstvu ...
Dopadljivi so prikazi stavbarskih veščin, denimo kmečki dvorec, meščanska hiša, dvojni kozolec, ter kovaških mojstrovin in sit, ki so jih nekoč izdelovali  kajžarji in gostači po vaseh med Kranjem in Škofjo Loko. Zanimivi so etnološki predmeti, ki jih je nekoč uporabljalo kmečko prebivalstvo v domovih, v hlevu,  pri delu na polju, v prevozništvu, gozdarstvu ...
V 19. stoletju se je iz Idrije razširila spretnost klekljanja čipk, spretni so bili tudi tukajšnji klobučarji, saj so iz ovčje volne in zajčje dlake oblikovali moške ter otroške klobuke, pa tudi škornje in copate. Iz govejih in koštrunovih rogov so izdelovali trpežne glavnike. V 12. stoletju pa je Loka na Kranjskem postala najbolj prepoznavna po platnu. Sprva so ga le barvali, v 19. stoletju pa so začeli po njem tiskati različne vzorce.
Na ogled je tudi nekaj lepih primerkov skrinj, ki so nekdaj sodile med opremo slehernega doma. Izveste lahko marsikaj o loškem in dražgoškem kruhku, medenem pecivu, ki so ga začele prve izdelovati loške nune. Seveda v muzeju ne manjka zbirka novejše zgodovine.
Obiskovalec si lahko v Škofji Loki ogleda tudi Galerijo Ivana Groharja na Mestnem trgu 37, Galerijo Franceta Miheliča na Spodnjem trgu in spominsko razstavo v Domu Cankarjevega bataljona v Dražgošah.