Maister je ohranil slovensko severno mejo

Zgodbe | nov. '13

"General Rudolf Maister – Vojanov je bil odločna vojaška osebnost z velikim vplivom na svoje vojaštvo. Obogatil jo je z izredno odprtostjo do različnih oblik umetnosti in znanosti bodisi kot pesnik, bibliofil, ljubitelj likovne in glasbene umetnosti ali kot kulturni animator. Vse to ga kaže kot odločnega častnika, z močno kulturno podstatjo,« je zapisal dr. Bruno Hartman.

Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku, umrl pa 26. julija 1934 na Uncu. Končal je domobransko kadetnico na Dunaju, šolnino pa je kril mož njegove tete. Leta 1895 je postal poročnik, nato je končal več šol za častnike. Septembra 1908 so ga iz Ljubljane premestili v Przemyšl, kjer je načeloval podčastniški šoli. Pred prvo svetovno vojno je služboval v črni vojski v Celju, med vojno pa kot major v Mariboru. Prvega novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko, ta pa ga je povišal v generala. Med drugim je izdal ukaz o ustanovitvi slovenske vojske, v kateri je bilo blizu 4000 vojakov in 200 častnikov. V Mariboru je 23. novembra 1918 dal razorožiti in razpustiti nemško varnostno stražo.  Zasedel je slovensko narodno območje na Štajerskem. Konec maja 1919 je v jugoslovanski ofenzivi na Koroškem uspešno vodil labodski napadalni odred, po zmagi pa je prevzel koroško obmejno poveljstvo. Kasneje je postal poveljnik mesta Maribor, 1923 pa so ga upokojili kot divizijskega generala. Za svoje vojaške zasluge je prejel red belega orla z meči 3. stopnje.
Maistrov pribočnik in v civilu profesor dr. Anton Dolar je po Hartmanovi pripovedi o Maistru dejal, da je bil neustrašen, priseben in bojevit. Poročen je bil s hčerko deželnega sanitarnega inšpektorja dr. Stanka Stergerja, za tiste čase zelo izobraženo mladenko.

Nemcem je bil trn v peti 
Lojze Penič se spominja, da je bilo bivanje Rudolfa Maistra v Mariboru leta 1917 močno ogroženo. Mariborskim nemškim nacionalistom ni bilo po volji, da je bil na poveljniškem mestu častnik, ki se je imel za Slovenca in bil slovenski pesnik ter se družil z zavednimi Slovenci in celo zahajal v Narodni dom. Proti njemu so pridobili nekatere oficirje v Gradcu  in Mariboru ter ga skušali spraviti iz mesta. Kot povod za premestitev so uporabili narednika črne vojske Ivana Vašleta, ki je naredil prekršek, nato pa poravnal škodo, zato ga njegov poveljnik stotnik Maister ni prijavil in obtožil. Maistrov primer je obravnavalo domobransko sodišče v Gradcu, a je primer v dokončno presojo prepustilo mariborskemu domobranskemu sodišču, ki pa je Maistra oprostilo. Ker pa general Hugo Martiny z odločitvijo ni bil zadovoljen, so Maistra premestili v Gradec, kjer je bil nekaj časa celo zaprt. Nato pa so mu vendarle dovolili, da se vrne v Maribor.
Penič tudi piše, da je 30. oktobra 1918 garnizijski poveljnik Anton Holik častnikom prebral ukaz vojnega ministrstva, da morajo vzdrževati red med svojim vojaštvom. Na sestanku je major Maister predlagal, naj se to povelje v polkih, ki imajo več sto slovenskih častnikov, razglasi tudi v slovenskem jeziku. Polkovnik Holik je pristal in tako je popoldne Maister v obednici meljske vojašnice v Mariboru prebral ukaz v slovenščini.
Hartman se spominja, da je Maister v tistih prelomnih časih poudarjeno skrbel za navzočnost slovenskih vojakov na severovzhodu Slovenije. Bil je tudi navzoč pri prevzemanju glavnih ustanov v Mariboru, torej sodišča in mestnega sveta. Bil je osrednja figura na slovesnostih ob koncu vojne. Svojo izjemno vlogo je potrjeval z razglasi, z dnevnimi povelji in nagovori. Z avstrijskimi vojaškimi predstavniki se je pogajal, s politiki se je diplomatsko, pa tudi trdo dogovarjal, tako tudi z upornimi stavkajočimi socialdemokratskimi železničarji, ki so bili povezani z nemškimi meščani.
Maister je bil zelo priljubljen tudi med preprostimi ljudmi. Dr. Marjan Toš piše, da so ga tudi na Zavrhu v Slovenskih goricah vzeli za svojega. Tu se je zadrževal pri prijatelju notarju Stupici in napisal znano pesem o završkih fantih.  Posvetil jo je zali Lešnikovi Katici, ki jo je učil branja, Katica pa mu je prinašala pošto iz bližnje Voličine.