Makedonija – med tradicijo in novodobnim bliščem

Prosti čas | nov. '13

Spoznavanje nekdanje jugoslovanske republike se je začelo spodbudno. Precej drugače kot albanski cariniki, ki so mi dobro prebrskali prtljažnik, se mi je makedonski uniformiranec le nasmehnil in mi zaželel prijetno bivanje v Makedoniji. Trenutno se uradno imenuje FYROM - Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, za kar imajo zasluge Grki, ki nočejo priznati obstoja Makedoncev, Makedonija pa je zanje le severna grška pokrajina.

Domačini so potarnali, da Makedonija prav zaradi Grkov še vedno ni članica Evropske unije. Še več, Grki so tudi deloma krivi za slabe gospodarske razmere in eksistenčne težave. Po osamosvojitvi je bila namreč meja za Makedonce zaprta in ves uvoz je moral teči prek Bolgarije. Po dveh desetletjih samostojnosti se meddržavni odnosi še niso bistveno otoplili, a se ljudje ne pustijo zavesti politiki in tako Makedonci radi hodijo na dopust v Grčijo, Grki pa čedalje pogosteje hodijo v Makedonijo po nakupih. Sadje in zelenjava sta namreč bistveno cenejša, trgovine v največjih mestih pa dobro založene.

Ohrid z biseri in cerkvami
Na obali Ohridskega jezera je prvi večji kraj Struga, mesto z največjim deležem Albancev ob makedonskem delu jezera. Mesto se je sicer bistveno razlikovalo od albanskih krajev, ki sem jih obiskal pred tem, vendar sem takoj opazil značilno albansko podobo: mošejo in lokale z bleščečimi ženskimi oblekami, zlatarnami in kavarnami z obvezno baklavo ali sladoledom.
Po koncu poletne turistične sezone ni bilo čutiti posebnega vrveža. Mesto niti ne premore veliko hotelov in največji med njimi še čakajo na prepotrebno prenovo ali na nove lastnike. Jezerska obala, ob kateri se vrstijo gostinski lokali, je živahna. Tudi prodnata plaža je mikavna in menda je poleti, ko se jezero dobro ogreje, vedno polna kopalcev.
V največjem mestu ob jezeru, v Ohridu so glavna privlačnost ozke ulice, kjer se vrstijo obnovljene otomanske hiše. Tukaj turistični vrvež ne zamre tako hitro, saj k raziskovanju vabijo številni lokali in trgovine, kjer seveda ni mogoče spregledati ponudbe biserov. Obiskal sem eno najbolj znanih, trgovino družine Talev. Prave ohridske bisere namreč po skrbno varovanem družinskem postopku izdelujeta in prodajata le družini Talev in Filev! Že dolga leta se bojujeta z nelojalno konkurenco, ki prodaja cenejše in kdo ve od kod pripeljane bisere. »Mi za svoje bisere dajemo garancijo za vse življenje!« je povedala prodajalka. »Če se barva odlušči ali zbledi, vam jih brezplačno še enkrat prevlečemo z bisernim premazom iz ribjih lusk. A to se le redko zgodi, česar pa za cenene ponaredke ne bi mogla reči!« Nepoznavalcem je res težko ločiti izvirnik od ponaredka.
Ohrid je bil nekoč pomembno trgovsko mesto. Nastal je že v času antične Grčije, ko je bil znan pod imenom Lychnides. Največji pečat so mestu pustili Bizantinci in Turki. Menda je bilo v mestu nekoč kar 365 cerkva in so mu zato rekli Balkanski Jeruzalem. Na davno minule čase spominjajo grško gledališče, bizantinska utrdba, številne cerkve in mošeje ter značilne hiše z izbočenimi nadstropji. Zaradi vsega tega je mesto skupaj z jezerom na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine Unesca.
»V skoraj vsaki drugi hiši oddajajo sobe«, mi je povedal natakar v kavarni, kjer sem povprašal za prenočiščem. »Temu primerne so tudi za naše razmere nizke cene!« In res, že pri prvi družini z uradnimi prenočišči sem našel sobo za komaj sedem evrov na noč!
Najlepše plaže se ponujajo malo iz mesta Ohrid. Tam je tudi nekaj večjih hotelov, pa tudi kak avtokamp se najde. Večina obiskovalcev se poda tudi do samostana Sv. Naum, ki leži tik ob meji z Albanijo. Vsekakor ga je vredno obiskati tudi zavoljo privlačnega parka, prijetne plaže in rečnih izvirov nedaleč stran od jezera. Samostan je bil ustanovljen leta 905, v njegovi cerkvi pa je pokopan tudi svetnik Naum.
Za vrnitev v Ohrid kaže izbrati nekoliko daljšo pot, ki vodi mimo bližnjega Prespanskega jezera, ki je turistično skoraj nerazvito, privlačno pa predvsem za ljubitelje neokrnjene narave. Pot do njega pa je nadvse slikovita, saj je cesta speljana prek strmega gorskega masiva. Spotoma se odpirajo najlepši razgledi na Ohridsko jezero, po prečkanju prelaza pa tudi na Prespansko jezero, katerega značilnost so s trstičjem zarasli rečni bregovi.

Bleščeča prestolnica in kruta realnost
Podobno slikovita cesta me je vodila tudi do Skopja. Izbral sem malo daljšo pot po dolini reke Radike in prek naravnega parka Mavrovo, ki je med drugim znan po jezeru in smučišču.
Skopja skoraj nisem mogel spoznati, čeprav sem ga že večkrat obiskal. Široke mestne vpadnice ponujajo enostaven dostop do mestnega središča in bližnje železniške ter avtobusne postaje. V okolici se povsod dvigujejo bleščeče nove zgradbe in monumentalni kipi. Nič čudnega, da mu pravijo kar najbolj cvetoče mesto na Balkanu! Toda megalomanski projekt »Skopje 2014«, s katerim želijo oblastniki nadeti mestu popolnoma novo podobo, je naletel na različne odzive. Mnogi menijo, da bi bilo blizu 200 milijonov evrov, kolikor je proračun za prenovo, bolje nameniti socialnim projektom in oživljanju gospodarstva. Brezposelnost je namreč kar 30-odstotna! Tujci se sicer zanimajo za vlaganja, saj imajo na voljo ceneno delovno silo, vlada pa jih dodatno spodbuja z davčnimi ugodnostmi. Tudi Slovenija z Makedonijo dobro sodeluje. Nič čudnega, da v Skopju stalno ali začasno živi kar nekaj Slovencev. Imajo celo svoje društvo France Prešeren, predsednica društva Anastazija Ribarski pa mi je omenila številne aktivnosti, s katerimi ohranjajo vezi s Slovenijo. Še posebno so ponosni na svoj pevski zbor.
Zaradi visoke stopnje brezposelnosti mnogi Makedonci vidijo izhod v zaposlitvi v tujini, predvsem v državah Evropske unije. Pri tem se znajdejo tako, da si priskrbijo bolgarski ali grški potni list, kar ni posebej težko, če imajo sorodstvene vezi z Makedonci, ki živijo v sosednjih državah. Neto povprečna plača je le kakih 200 evrov in s tem tudi v Makedoniji ni lahko preživeti. Cene življenjskih potrebščin, vključno z bencinom in zasebnimi zdravstvenimi storitvami, so nekoliko nižje kot pri nas, toda blago v bleščečih trgovskih centrih ni nič cenejše kot drugje po Evropi. Še teže je upokojencem, saj najnižje pokojnine komaj presegajo 100 evrov na mesec! Mnogi pa morajo zavoljo različnih razlogov shajati celo brez pokojnin!
Po katastrofalnem potresu leta 1963, ko je bilo poškodovanih kar 80 odstotkov vseh zgradb, se Skopju že drugič obeta popolnoma nova podoba. A najprivlačnejši del mesta je še vedno Čaršija, staro središče pod bizantinsko utrdbo Kule. Z Makedonskim trgom ga prek reke Vardar povezuje kamniti most, ki spominja na kar pol tisočletja trajajočo turško okupacijo. Na te čase spominjajo tudi ozke ulice, polne zlatarn in kavarn, mošeje in turške kopeli ter seveda velika pokrita tržnica, ki je bila nekoč eden največjih bazarjev na Balkanu. Poleg številnih muzejev je vredno obiskati tudi spominsko hišo z majhno stekleno cerkvico, ki je posvečena v Skopju rojeni Materi Terezi.
Okolica mesta ponuja številne možnosti za izlete. Ena najbolj priljubljenih je gora Vodno. Na njenem najvišjem vrhu Krstovar (1066 m) stoji najvišji križ na svetu, ki je visok kar 86 metrov. Na gori je tudi planinska postojanka, pot do nje pa si je mogoče olajšati z vzpenjačo.