Po naravnem parku ob Glinščici

Prosti čas | nov. '13

V jesenskem času se prav prileže pohodni izlet na Primorsko, kjer nas pogled na morje in nekoliko toplejše sonce spomnita na minulo poletje. Predlagam obisk krajinskega parka doline Glinščice, ki vam bo s svojo naravno lepoto in z zgodovinsko ter geološko atraktivnostjo napolnila baterije za kar nekaj naslednjih dni.
Reka Glinščica, po kateri se dolina tudi imenuje, izvira nad vasjo Klanec pri Kozini dobrih 400 metrov nad morjem. Skozi tisočletja  je izdolbla sotesko, ki je najbolj izrazita predvsem v spodnjem, italijanskem delu svojega toka. Reka je dolga dvanajst kilometrov in je edini površinski tok na Tržaškem Krasu. V morje se izliva v zdajšnjem industrijskem predelu Trsta, v občini Dolina, kjer so bile nekoč gospodarsko izjemno pomembne in obsežne soline.
Soteska Glinščice je bila poseljena že v pradavnini, saj je bila glavna naravna prometna pot iz notranjosti zdajšnje Slovenije do morja in naselbin ob njem. V rimskem obdobju je bila reka tudi eden glavnih virov pitne vode, zato so Rimljani zgradili 14 kilometrov dolg vodovod vse do središča Trsta, kakih sto metrov ga še lahko vidimo. Glinščica je nudila vodno silo številnim mlinom, tudi ostanki teh so vidni še danes.
Zaradi svoje lege in uveljavljenih trgovskih poti je dolina konec 19. stoletja postala zanimiva za avstrijske graditelje železnic. Tako so leta 1886 s precejšnjimi težavami zaradi zahtevnega terena dogradili približno 20 kilometrov dolg krak južne železnice, ki se je od smeri Dunaj - Pulj pri Hrpeljah odcepil proti Trstu. Vendar železnica nikoli ni dosegla predvidenega prometa in tako so jo v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja najprej zaprli in kmalu tudi odstranili.
Ostala pa je močno utrjena železniška trasa, ki danes služi kot kolesarska in pohodniška pot. Zaradi vseh naravnih in zgodovinskih posebnostih je bila dolina Glinščice ali Valle Rosandra, kot jo imenujejo Italijani, leta 1996 razglašena za naravni park z ustrezno državno zaščito in hkrati vključena v evropsko omrežje Natura 2000. S parkom upravlja tržaška občina Dolina (San Dorligo della Valle), sprejemni center pa je v zaselku Boljunec (Bagnoli della Rosandra). Območje je prepredeno z dobro označenimi pohodnimi potmi, ki se križajo z nekaterimi mednarodnimi potmi, kot je Via Alpina.
Do Drage in naprej
Predlagam pot, ki je večinoma speljana krožno in omogoči ogled vseh bistvenih znamenitosti. Do izhodišča se pripeljete po avtocesti Ljubljana – Koper do cestninske postaje Kozina, pred katero zavijete na staro cesto in nato proti Trstu. V vasi Krvavi potok takoj za bencinsko črpalko zagledate kažipot in zavijete levo proti kraju Mihele. V zaselku zavijete ostro desno tesno med hišami in nadaljujete še nekaj sto metrov do pokopališča. Tu pustite avto in krenete peš navzdol levo po kolovozu. Že po nekaj minutah boste prišli do trase železnice, ki pelje levo proti vasi Klanec, desno pa navzdol pa proti Trstu. Oznak tukaj ni, zato si zapomnite okolico, da ob vrnitvi ne boste zgrešili, ter krenite desno. Po slabem kilometru hoje skozi skalnati usek in mimo zapuščene železniške postaje skoraj neopazno prečkate mejo z Italijo. Od tu dalje je trasa precej bolje vzdrževana kot na slovenski strani. Zlagoma se spušča kaka dva kilometra do vasi Draga in ob poti boste že zagledali prvo informativno tablo naravnega parka. Če ste do tu morda hodili v samoti, pa naprej ne boste več deležni tega privilegija. Vsaj do Drage namreč prikolesari ali pripešači nešteto Tržačanov, pa tudi Slovencev, le redki se odločijo za nadaljevanje hoje proti Klancu. Nadaljujte torej v njihovi družbi navzdol in bodite pozorni na naravo. Ena izmed zanimivosti doline Glinščice je namreč zaradi višinskega in temperaturnega skoka hiter prehod podnebja in s tem rastlinstva iz celinskega v mediteransko. Le redkokje je ta prehod tako lepo viden kot prav na tem delu poti.
Trasa je speljana visoko nad sotesko, zato težko ugledate reko spodaj, je pa slišati njeno žuborenje. Kmalu pa se vam bo odprl pogled na zadnji del soteske in naselje Dolina vse do morja. Pogled je res impresiven. Na desni vas spremljajo strme stene, po katerih so speljane številne plezalne smeri. Ker so odmaknjene neposrednim udarcem burje, boste plezalce tu videli tudi v zimskem času. V dolini je leta 1929 prvi italijanski plezalec šeste stopnje Emilio Comici ustanovil še danes svetovno znano plezalno šolo.
Trasa v tem delu vodi skozi predore in nad prepadnimi stenami. Večkrat jo križajo pohodne poti, a vztrajajte na njej vse do kažipota rdeče barve, ki označuje smer s številko 15. S trase železnice skrenite po tej poti levo in nekaj časa strmo navzdol, potem pa po robu ograjenega pašnika do naslednje informacijske table. Pot se sicer nadaljuje še naprej navzdol, a prej stopite kakih dvesto metrov levo do razgledišča, ki je zgrajeno prav nad prepadnimi stenami soteske in pod ostanki Muhovega gradu, s katerega so do začetka 16. stoletja nadzorovali trgovske poti skozi dolino. Od tu boste ugledali celotno sotesko vse od slapa na vzhodu do morja na zahodu. Ko se vrnete nazaj do informacijske table, se spet spustite strmo v dolino vse do planinskega doma Mario Premuda, kjer vas čaka ponudba domače hrane in postrežba tudi v slovenščini.
Od planinskega doma se boste vračali po levem bregu Glinščice, gledano v smeri rečnega toka. Tudi ta pot je dobro označena. Najprej si boste ogledali ostanke rimskega vodovoda, nato nekaj časa uživali ob hoji po soteski, se dvignili do cerkvice sv. Marije v Pečah, se spustili do 36 m visokega slapa Supet in mimo njega do ostankov mlina v Botaču, kjer je odprta domača gostilna. Od tu pelje več poti v različne  smeri, zato bodite pozorni na oznako na hiši, ki vas usmeri v levo in strmo navzgor. V slabe četrt ure boste spet na železniški trasi in jo ubrali desno navzgor ter se mimo vasi Draga vrnili na izhodišče.
Predlagana pot zahteva približno štiri ure zmerne hoje. Priporočam trdnejšo pohodno obutev in pohodne palice za tiste, ki jih tudi sicer uporabljajo. Če je napovedana močna burja, pa izlet raje prestavite na lepši dan.