Živa dediščina treh rodov družine Cvitkovič

Zgodbe | mar. '14

Skozi čarobno belokranjsko krajino ob Kolpi ena od poti vodi v Adlešiče; do kraja, ki ga lahko poimenujemo tudi center varovanja in ohranjanja kulturne dediščine Bele krajine. Zasluge za to gredo Božu Račiču (1887- 1980), ki ga je poklic učitelja za nekaj let pripeljal v Adlešiče, kjer ga je prevzelo tamkajšnje ljudsko izročilo in poskrbel je za to, da bi se ohranja tudi za prihodnje rodove.
Med tesnimi prijatelji Boža Račiča je bila tudi družina Cvitkovič, ki je nadaljevala z njegovim delom, potem ko se je preselil v Ljubljano. V to družino se je primožila Nada Jankovič, rojena v vasi Jankoviči, le nekaj kilometrov stran. Čeprav najmlajša v številni družini, je še doživljala življenje na vasi, ko so čez zimo tkali laneno platno, predvsem za posteljnino in brisače, iz domače volne pletli jope, rokavice, nogavice ... »V četrtem razredu sem nosila pulover, ki sem si ga spletla sama. Kot dijakinja sem poleti okopavala peso in druge poljščine in tako v kopalkah 'lovila' zagorelost, da se v jeseni ne bi preveč razlikovala od sošolk na srednji vzgojiteljski šoli, ki so počitnice preživljale ob morju.« Vzgojena je bila strogo in v spoštovanju staršev in starejših nasploh. »Brezpogojno sem jih ubogala; imela sem občutek, da jih moram razveseljevati, jim ustreči …« Spretnostim, ki jih je prinesla od doma, pa je po poroki – ob podpori tasta in tašče - dodala še nova znanja, kar neguje še dandanes in kar je že prenesla na svoje tri otroke. V šoli vodi tudi interesne dejavnosti, obiskovalce pa uči v delavnicah.

Posebne pisanice
V svoji novi družini se je naučila tudi izdelovanja »adléšičkih pisánic« (v Metliki, kjer imajo malce drugačno tehniko, okrašena jajčka imenujejo drsanke). Adlešiške pisanice so temno obarvana in z ornamenti popisana (izpihana) jajca. Za to uporablja tradicionalno batik tehniko krašenja s posebnim pisalom. Dobro osušene pisanice imajo skozi luknjici napeljano rdečo volneno nit: na eni strani pisanice je cofek, da pokrije luknjico, na drugi pa je zanka, da jo lahko obesimo. Razloži, da so nekoč tako krasili trdo kuhana jajca; tak pirh je imel še posebno vrednost, pogosto pa tudi osebno sporočilo … (pisanica rdeča, ljubezen goreča); toda jajce so pojedli in umetelno obdelana površina je bila uničena. Šele kasneje so začeli krasiti izpihana jajca, ki ostajajo trajna; danes imajo pisanice poseben pomen kot avtohtoni spominek, okrasek s pridihom umetnosti.
Postopek krašenja vsebuje tri korake: najprej na jajčno lupino riše (piše = pisanica) določene motive s pisalom, ki ga segreva nad plamenom, da postane vosek v njem tekoč. S tekočim voskom piše po jajcu, saj se povoskane površine ne obarvajo. Nato jajce obarva rdeče (namoči ga v rdeč krep papir), nato pa s pisalom riše motive po rdeči barvi, na koncu pa sledi še nanos črne barve s kuhanjem. Skupaj z uvodnim izpihovanjem traja izdelovanje ene pisanice dobro uro. To umetnostno in natančno delo obvladujejo še nekatere starejše Belokranjke; ko pa jih je želela Nada združiti, so se gospe izmikale, češ da se bojijo izpostavljanja, ker bi jih potem »davčna« preganjala … A Nada Cvitkovič, ki to umetnost prenaša naprej, se sprašuje, kakšen je lahko zaslužek, ki bi ga obdavčili, če obiskovalci lahko kupijo pisanico že za 2 evra!
Leta 1920, ko je Božo Račič v Londonu razstavil belokranjske pisanice, je bila nagrada 20 usnjenih obuval za adlešiško folklorno skupino. Takrat so imele pisanice zares visoko ceno!

Kot so nekoč pridelovali lan
Nada Cvitkovič pa je tudi ena sila redkih pridelovalk lanu po tradicionalnem postopku in tkalk pravega belokranjskega platna. Spomladi ji pri pripravi njive za sejanje lanu pomaga predvsem sin; ko je julija čas pobiranja lanu, pa ji priskočijo na pomoč sorodniki, sosedje in prijatelji. Ko obiskovalcem pokaže sukanje niti in tkanje platna, pomagata tudi njeni dve hčerki – Ana in Kristina. Za goste pa se Nadina vnuka Lan in Rok oblečeta v narodno nošo, ki jo je kot otrok nosil še njegov ded, izdelala pa sta jo praded in prababica. V Nadini omari pa je še veliko starih izdelkov iz lanu – od spodnjic, ki so jih izdelovali iz debelejših niti, do oblek, ki so bile iz tankega lanu.
Lan je rastlina, ki je stara kakih šest tisoč let! Spomladi ga sejejo (sedemletno kolobarjenje), julija pa zrele bilke populijo in jih zvežejo v snopiče (rukoveti), debele za dlan. Osmukano laneno seme je lahko tudi zdravilo ali pa ga uporabijo za stiskanje lanenega olja. »Lanene bilke pa za tri tedne položimo »na roso«; razprostremo jih po pokošenem travniku, kjer so izpostavljene soncu, dežju, rosi. Tako dosežemo, da se lomi le oleseneli del rastline, vlakna pa ostanejo nepoškodovana, « razlaga naša sogovornica. Sledi najtežji del, tako imenovana »tučnja«; s tem ko tolčejo po bilki, jo spremenijo v vlakno; to je bilo tradicionalno družabno opravilo, prav tako vedno pospremljeno s pesmijo. Naslednji korak je trenje lanu in za tem še mikanje, kar pripomore k temu, da lanena vlakna postanejo gladka. Predno pa so ženske začele presti, je bilo treba pripraviti osnutek za širino in dolžino platna … Ni čudno, da je imelo platno od nekdaj visoko ceno; tisti, ki niso imeli svojega lanu in statev, so ga morali oddelati – vse leto so pomagali družini, ki jim je dala laneno platno.
Včasih so prejo tudi barvali z naravnimi barvili in tudi Nada ima nekaj primerkov, ko je prejo obarvala s koprivami; sicer so za barvanje nekoč uporabljali tudi peso in orehe …. Rdeča, zelena, rjava so zemeljske barve, za katere ni bilo težko poiskati naravnega barvila; modra, ki »slavi barvo lanu in neba«, pa je bilo teže najti, pravi naša sogovornica. Vedno bele pa so bile brisače, ki so jim nekoč rekli otirači - pri teh je bilo določeno, kateri konec daljše lanene tkanine je za brisanje rok in kateri za obraz. Za domačo rabo so bili otirači enostavni, za darila pa so lanene brisače okrasili s čipko ali pa so jih obogatili z večbarvnim vezenjem. Dandanes so ti izdelki dragoceni nadprti ali namizni tekači …
Na sezono Nada naredi od 20 do 30 metrov domačega platna in ga večino uporabi za delavnice, ki jih pripravlja za obiskovalce. Ima tudi svojo poletno posteljnino - rjuho in pregrinjalo iz platna, kar je danes velika dragocenost. Pravo platno je zelo redko, zato so tudi izvirne belokranjske narodne noše velika dragocenost - za izdelavo ženske noše je potrebnih 13 metrov, za moško pa 8 metrov platna!

Izjemna zbirka
Pokaže statve, osupnem pa ob vstopu v razstavni prostor izdelkov iz lanu – tkane zavese z borduro sta naredila še tašča in tast. Nadin tast je v knjigi Adlešiči v Beli krajini med drugim zapisal, da je pri njih znano ne le gladko tkanje, ampak tudi dekorativno tkanje na šibe ali deščice, ki pa je zelo zahtevno. Lep primer zahtevnega tkanja, ki mu danes verjetno zlepa ni nihče več kos, pa so prav te zavese.
V vitrini je kolekcija prtov, ki je bila razstavljena v Moskvi, pa izdelki, ki so bile na razstavi v Los Angelesu, drugi spet v Lionu, Regensburgu itd. Razstavljena so tudi slovesna lanena oblačila in izdelki z različnim vezenjem (od cvetnih motivov z venčki do vezenja, ki se imenuje tkaničenje; take vzorce so nekoč vtkali v platno, kasneje pa so jih vezli). Občudujemo prte, obleke, torbe, brisače, vzglavnike, zavese … To je pri nas največja zbirka vezenin in izdelkov iz lanu. Prostor krasijo tudi posušeni šopki lanu in fotografije treh rodov družine Cvitkovič (in Jankovič) pri delu. V tej galeriji pa so tudi pisanice, svečniki, pladnji iz brezovih vej, najdemo pa tudi copate iz ličkanja, ki so delo Nadine svakinje.
Vrnemo se v hišo, kjer je povsod kaka malenkost, ki očara obiskovalca. Ob kavici (v skodelici in krožniku v stilu pisanic) in ob skrbno urejenih albumih s slikami in izrezkih iz različnih objav pa spet oživijo spomini. Nada omenja mamo, ki pa je pravzaprav tašča … Tako, kot je Nadin mož klical svoje starše, tako jih je poimenovala tudi ona - in obratno; Nadina starša sta bila mamica in atek, moževa pa je mama in tata. Skromno življenje in garanje, hkrati pa bogata duhovnost in srčnost označujejo tisti daljni čas. Čeprav niso glasno izrekali naklonjenosti ali pohval, so vladali med njimi lepi in spoštljivi odnosi.
V družinsko zadovoljstvo pa je hudo udarila prometna nesreča hčerke Ane, ko je bila v drugem razredu osnovne šole. Po daljši komi je bila vse leto na rehabilitaciji v ljubljanski Soči; Nada je bila čez teden z njo, ob vikendih pa je poskrbela za dom. Ana je počasi okrevala, končala v Ljubljani waldorfsko gimnazijo in se nato še prekvalificirala. Je poročena in mama dveh otrok; zadovoljna je, ker njene invalidnosti sploh ni opaziti in ker je končno dobila službo. Sin Blaž pa po končanem šolanju ni dobil zaposlitve, zato si priložnostno delo išče v tujini - od Nizozemske, Francije do Nemčije … Spomladi pa mami pomaga pripraviti njivo za lan. Ne le sin, tudi Nada in najmlajša Kristina, ki je še dijakinja, veliko potujeta – ladje in letala so ju popeljala od Kitajske in ZDA do Afrike in po Evropi. S teh poti se radi vračata domov, v Adlešiče, med polja in domače ljudi, ki spoštujejo svojo izredno dediščino in gojijo tople sosedske odnose.