Skromnost, plemeniti dar mladosti

Zgodbe | mar. '14

Življenje Valčke Gnus je vseskozi povezano s kulturo in kulturnim ustvarjanjem. Pri svojih skoraj 91 letih še vedno vodi pevski zbor sekcije ročnih del Jelke v Grižah in je bržčas ena najstarejših, če ne kar najstarejša dirigentka v Sloveniji. Ob tem pa izžareva izjemno življenjsko energijo kot le malokdo.
Življenjsko popotovanje Valčke se začenja leta 1923 v vasi Škarnice v župniji Dobje pri Planini v družini Lipovšek. »Otroška leta sem preživljala kot vsi otroci. Beli kruh je bil na mizi za božič in veliko noč, saj čez leto še črnega ni bilo dovolj. Naša hiša je bila stara, s slamo krita, z dvema velikima sobama, pa s črno kuhinjo in gankom spredaj. Ta nam je pogosto služil kot nekakšen oder za otroške pevske zbore. Domačijo je zaokrožala majhna kmetija, na kateri je bilo vse delo treba opraviti ročno. Koš na hrbtu je bil moj zvesti sopotnik. Oče je bil izučen zidar, zlasti mojster za obzidavo vodnjakov in krušnih peči, igral pa je tudi violino in pel. Že kot otroku mi niso bili tuji Straussovi valčki. Tudi mama je imela lep sopran in znala je veliko pesmi. Pri hiši ni manjkalo knjig, med njimi so bile slovenske Večernice. Verjetno je tudi to pripomoglo, da sem znala brati že pred vpisom v šolo. Moja starša sta bila čudovita človeka, ki sta nas učila predvsem petja, branja in nam vcepila v kri delovne navade,« pravi Valčka.

Kultura – mozaik življenja
V Dobju, kjer je bilo pred drugo vojno zelo razvejano kulturno življenje, je Valčka prepevala v cerkvenem pevskem zboru. Petje je vzela zelo resno, spremlja pa jo že vse življenje. Prav tako se je v tem času že preizkusila tudi kot gledališka igralka. »Leto 1949 je bilo zame prelomnica, ki me je še bolj potegnila v kulturne vode. Ponudila se mi je priložnost, da v Ljubljani opravim trimesečni tečaj za knjižničarko. Odprl se mi je popolnoma nov svet, ki mi je odstrl pogled na evropsko in svetovno književnost. Po tečaju sem nastopila službo okrajne knjižničarke v Žalcu s sedežem na okrajnem odboru ljudske prosvete Celje-okolica, kar pa je trajalo le nekaj let. Zaradi pomanjkanja denarja so bila odpravljena delovna mesta za likovno, dramsko in športno dejavnost. Sem se pa vključila v kulturno dejavnost v Žalcu in Grižah. V tem obdobju je nastalo letno gledališče Limberk, za katerega imata prav gotovo največ zaslug že pokojna Ivan Mikek in Boris Debič.« Tu so predstavljali dramska dela domačega društva in pri vseh je sodelovala.
Valčka Gnus se z veseljem spominja tudi glavne vloge v opereti Planinska roža, pa številnih drugih vlog. Skoraj hkrati z vključitvijo med gledališčnike se je Valčka včlanila tudi v Ženski pevski zbor Griže. Skoraj 25 let pa je sodelovala tudi s citrarji - z Ubranimi strunami. Ob vsem tem je ves čas dejavna tudi v organizaciji Rdečega križa, pa v skupinah starejših za samopomoč Lipa in Dobra misel. Ko ji je umrl mož Ivan, je praznino zapolnila prav z delom v teh skupinah.

Optimizma ne sme zmanjkati
Valčka Gnus je bila in ostaja skromna, kar je vrednota življenja in njene mladosti. »Nismo imeli pohlepa po denarju, ker smo vedeli, da ga ne bo, napuha nismo poznali, saj se nismo imeli s čim hvaliti. Za lenarjenje ni bilo časa. To je le nekaj pozitivnih dejstev, da sem se laže prebijala skozi življenje, pa čeprav je bilo marsikdaj tudi hudo. Ne nazadnje je za mano tudi 26 let težkega dela v Juteksu, kje sem leta 1978 dočakala upokojitev.« In kakšne so njene želje in načrti? » Moja prva želja je zdravje, če tega ni, potem je življenje mnogo težje. Želim si tudi, da bi bilo več tistega odkritega sodelovanja med ljudmi, prijaznih besed in manj hlastanja po nečem, kar takrat, ko si bolan, izgubi svoj smisel. Sicer pa človeku ne sme manjkati optimizma, vedno mora upati, saj že pregovor pravi, da je upanje pol življenja,« pravi Valčka, ki ji življenje zapolnjujeta še hčerki Hiacinta in Alenka z družinama. Njeno delo ni ostalo neopaženo, o čemer pričajo številna priznanja. Med njimi so tudi zlata Gallusova značka, zlata Linhartova značka, zlata plaketa Zveze kulturnih organizacij Žalec, red dela s srebrnim vencem in druga. Kot pravi sama, bo migala in ustvarjalno delovala, dokler je ne bodo zapustile moči. V veliko veselje pa ji je tudi, da je ena izmed pesmi na zadnji zgoščenki ansambla Mira Klinca nastala na podlagi njenega besedila o petih mlinih, ki jih danes ni več, v mladosti pa je tam marsikdaj dobila kos kruha.