Gora, ki si jo delita cerkvica sv. Petra in Gorjakova kmetija

Zgodbe | mar. '14

Ko smo se bližali Begunjam na Gorenjskem, smo na slemenu nad naseljem že od daleč ugledali ljubko cerkvico, izstopajočo iz zimske beline, po kateri smo kmalu zatem od Krpina krenili na Goro (839 m), kakor domačini pravijo tej priljubljeni izletniški točki z enim najlepših razgledišč na Gorenjskem. Po slabe pol ure hoda nas je na osončeni Gorjakovi kmetiji (Poljče 29), ki se stiska pod južno steno cerkvenega obzidja (del njene strehe in kozolec vidimo ob desnem robu razglednice iz obdobja pred prvo svetovno vojno) prijazno pozdravila 56 – letna upokojenka, kmetica in mežnarica, krajevna vodnica in ljudska pripovednica Milka Močnik, ki vse življenje živi tu gori.
V času, ko je Leopold Lavš izdal to razglednico, sta na tej najemni kmetiji, ki je že tedaj in še zmeraj pripada Agrarni skupnosti Poljče, živela Milkina stara mama in stari ata Frančiška in Andrej Močnik, ki sta se sem z dvema otrokoma iz Dvorske vasi preselila leta 1901. »Takrat je teta Katarina štela šest let, moj ata Franc pa eno leto. Iz Dvorske vasi so jo mahnili peš in ker so dolgo hodili po cesti in skozi gozd, se je Katarina naveličala hoje in pobarala mamo: 'Ja mama, kam nas pa peljete, pojdimo nazaj!' Mama je odgovorila: 'O, ti ne veš, kako je gor na hribu lepo, le pojdi.' Nadaljevali so pot in končno zagledali zvonik, cerkev, travnik ter prispeli na vrh hriba. Katra je v dolini zagledala njive, travnike, hiške in si ta prvi vtis zapomnila za vedno,« je pripoved o prihodu Močnikov na Goro zapisala v krajepisni knjižici »Najlepša so jutra«, ki jo je pred štiri leti izdala v samozaložbi.

Zvonjenje proti toči
Tri hektarje velika Gorjakova kmetija, katere korenine segajo kakih tristo leta nazaj, je bila samooskrbna in je obsegala njive, travnike, pašnike in gozd, na njej pa so imeli krave, prašiče, kure in osla, s katerim so poleg drugega hodili v trgovino v Begunje. Andrej Močnik je poleg kmetovanja hodil tudi v dolino in tam pri bogatejših gospodarjih opravljal razna priložnostna dela. Na Gori se je rodilo še sedem otrok, zato sta morala biti z ženo Frančiško nadvse pridna, da sta preživela številno družino. Prevzela sta tudi skrb za nekdanjo romarsko podružnično cerkev sv. Petra in zvonjenje proti toči, kar se je nato prenašalo iz roda v rod in tako zdaj to delo opravlja tudi Milka Močnik.
»Treba je biti pozoren in zvoniti pravočasno, saj poznamo pregovor: Po toči zvoniti je prepozno. V poletnih mesecih, ko je zelo vroče, je treba opazovati oblake. Če so temni, črni, včasih kar vrši v njih. Takrat se najprej pozvoni z velikim zvonom, nato z manjšim in najmanjšim. Zvoniti je treba vztrajno, dolgo. Mama je vsako leto po prvem novembru s 'koreto' hodila po vaseh in pobirala bero – plačilo za zvonjenje. Kmetje so dajali pšenico, koruzo, jabolka ali denar. Če je bila poleti kdaj toča, je kdo pripomnil, da se je slabo odrezala, da ne bo nič plačila, ker je toča tik pred žetvijo žita vse uničila. Jaz bere za zvonjenje ne pobiram več, se pa še najde kdo, ki mi v zahvalo, ker zvonim, da kakšen evro,« pripoveduje Milka Močnik, ki zvoni tudi za tiste, ki umrejo v Poljčah, čeprav je sv. Peter podružnica begunjske farne cerkve, za katero se je navzlic poljški krajevni pripadnosti v splošni rabi (tudi na starih razglednicah!) ustalilo poimenovanje Sv. Peter nad Begunjami.
Cerkev sv. Petra na Gori je bila prvič omenjena v 14. stoletju. Na začetku 16. stoletja so zgradili novo dvoladijsko poznogotsko cerkveno dvorano, ki so jo posvetili leta 1523. Zvonik je nekoč stal ločeno od cerkve, kasneje pa so vmesni prostor prekrili. Prezbiterij in ladjo je okrog leta 1530 poslikal Jernej iz Loke, ki je v tridesetih in štiridesetih letih 16. stoletja deloval na Gorenjskem, Tolminskem in v Beneški Sloveniji. Na stenah so predstavljeni prizori iz življenja sv. Petra. Na ladijski slavoločni steni je prikazana Poslednja sodba, ki opozarja na neizbežnost smrti in svari pred grehi; med grešniki so naslikani celo papež, kralj in škof. Na severni ladijski steni in delu zahodne stene je šestindvajset prizorov, ki tvorijo enega najobsežnejših pasijonskih ciklov v slovenskem srednjeveškem stenskem slikarstvu. Cerkvica sv. Petra je odigrala pomembno vlogo v času turških vpadov, ko je bila vključena v sistem obveščanja o nevarnosti s stražnimi ognji. O nekdanjem romarskem značaju cerkve pričajo ohranjeni podpisi romarjev iz 17. stoletja, medtem ko danes pridejo pravi romarji le še za petrovo (29. junija), ko imajo mašo kar na prostem, ker je cerkev za vse premajhna. Pod Marijino kapelico na vzhodni strani je podzemni rov, ki ga je ljudska domišljija povezala z mogočnim gradom Kamen v dolini Drage oziroma mu, kot poroča J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, pripisovala zdravilno moč, saj »kdor je deloma ali popolnoma gluh, pa če položi glavo čez to luknjo in jo tako drži nekaj časa, zadobi zopet popoln sluh«.

Čudoviti razgledi
Naši sogovornici je oče pripovedoval, kako so v začetku maja 1945 pogoreli njihova hiša in hlev ter cerkveni zvonik, zvonovi pa so padli na tla. Vendar so do jeseni uničenje popravili, kar dokazuje tudi fotorazglednica iz petdesetih let prejšnjega stoletja, na kateri pred Gorjakovo hišo z novo streho stojijo (z leve) Milkina teta Micka, stara mama Frančiška in oče Franc. »Moj ata se je spominjal obiska kralja Petra na Sv. Petru, medtem ko je škof Anton Bonaventura Jeglič prišel sem gor junija leta 1928. Svoje prijatelje je na Goro s terenskim vozilom rad pripeljal tudi Slavko Avsenik. Razgled s hriba je res čudovit, saj se ob jasnem vremenu vidi celo Ljubljanski grad in seveda Brezje, Triglav, Roblekov dom na Begunjščici…, najvišji vrh Karavank Stol pa je kot na dlani,« odstira podobe tega slikovitega hriba med Poljčami in Begunjami na Gorenjskem Milka Močnik, ki je bila drugorojenka (ima sestro Anico, ki živi na Jesenicah) v zakonu prevzemnika Gorjakove kmetije in lovskega čuvaja Franca Močnika in žene Pavle Mohorič iz Davče.
»V prvi razred begunjske osnovne šole, do katere sem imela dvajset minut hoje, sem vstopila septembra leta 1964. Pospremila me je mama, najbolj pa sem se zapomnila zelene klopi, v katero je bil vdelan črnilnik. Spominjam se tudi peči in prizora, ko je naš kuža Pifi pritekel za nama v razred. Ko sem bila že v četrtem razredu, sem nekega sončnega dne prišla domov, ata pa je dejal: 'Ti kar torbo zabriš pod mizo, pa delat pojdi!' Res sem veliko časa preživela z njim. Sadila sva krompir, delala ograjo ob poti, nabirala češmin za metle, a najlepše sem se počutila, ko sem se naučila kositi,« obuja spomine na svoje otroštvo Gorjakova Milka, ki je po osnovni šoli odšla v poklicno čevljarsko šolo, se kot prešivalka zaposlila v obratu kranjske Planike v Breznici in tu delala do propada tovarne. Potem je za leto dni dobila službo v Elanu, nato pa na zavodu za zaposlovanje pred dvema letoma dočakala upokojitev.
Ob tem pa vseskozi dela na kmetiji, skrbi za ar velik vrt, kravi Mavlo in Jagodo ter teličke (za eno od njih, telico Cikano je leta 2012 na državni razstavi krav cikaste pasme v Komendi dobila zvonec za tretje mesto), pripravlja krmo in drva za zimo, nabira rožice za čaj in gobe, iz mleka izdeluje skuto in kislo mleko, iz kisle smetane pa pastirski masovnik, prijazno sprejema izletnike in jim, če si zaželijo, rade volje razkaže cerkev. Posebej je vesela, ko jo na Gori obiščeta sin Marko, ki živi na Vrhniki, in hčerka Polona iz Celja, zmeraj pa si – ko dobi navdih – vzame čas za ustvarjanje: zapisuje svoje spomine in razmišljanja (zdaj o praznikih nekoč in danes), pesni, fotografira (izdala je tri koledarje, dve razglednici Sv. Petra na Begunjami in pripravila dve fotografski razstavi v OŠ Begunje). In pred odhodom nam je iz njene zbirke »Moje pesmi« (2011) prebrala tale stih: »Žarek zlat,ti veš kdo je bogat. Bogat je ptiček, ki po nebu leti, nič ne seje pa vendar živi. Bogata je mravljica, ki dela vse dni. Bogat je tisti, ki lahko zvečer brez skrbi zaspi.«