Aleksandrinke – ženske z drugačnim poslanstvom
Zamislite si, da imate doma čisto majhnega otroka in se odpravite v svet, pri čemer tvegate, da ga ne boste nikoli več videli. To je bila kruta realnost na Goriškem ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.
Ženske, mlade matere, žene ali samske so se odločile za dolgo pot v Egipt, večina od njih v Aleksandrijo - po njej se jih je tudi prijelo ime. Zaslužek je bil tam bistveno večji kot v bližnji Gorici ali Trstu.
Egipt in evropska aristokracija v njem sta svoj razcvet dosegla po odprtju Sueškega prekopa leta 1869. Doma, v Prvačini, Volčji Dragi, Dornberku in še kje razmere niso bile prav nič obetavne. Marsikateri domačiji je grozilo, da bo »šla na boben«, ali pa je bilo treba zbrati denar le za dokup njive, da bi bilo dovolj hrane za družino. Ženske so v teh razmerah reševale domačije, po navadi za ceno svoje družine. Vsaka je odhajala na tuje s svojo bolečino, vsaka je del sebe pustila v domovini. Les Goriciens, les Slaves, les Slovenes, le Goriziane, so jim rekli v Egiptu in Egipčani so jih cenili, ker so bile pridne in čiste, bolj kot Grkinje ali dekleta z juga Italije. Bile so dojilje, sobarice, varuške, guvernante, spremljevalke. Slovenske roke se zibale celo tako znano osebnost, kot je Butros Butros Gali. Zgodb je toliko, kot je bilo žensk, ki so se odločile za to nenavadno izkušnjo.
Zgodilo se je, da mlado dekle v Egiptu našlo ženina, lahko tudi Slovenca, kajti tudi moški so odhajali tja, čeprav v bistveno manjšem številu. Nekatere so se po letu ali dveh vrnile domov, druge so vztrajale dlje časa. Mnoge so večkrat odšle v Egipt. Razpete so bile med dvema domovinama in pogosto tudi med dvojimi otroci: lastnimi, tam daleč doma, in tujimi, s katerimi so stkale vezi, kot jih niso mogle s svojimi.
V Aleksandriji so se lahko zanesle na šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Nudile so jim duhovno, družabno in tudi povsem praktično oporo, saj so jih pričakale že ob prihodu. Pri njih je na stara leta našla svoj dom tudi prenekatera neporočena ženska, ki je po letih dela v tujini izgubila dom v domovini. Za tiste, ki so ostali na njenem nekdanjem domu, je bila, takoj ko so presahnile denarne pošiljke iz Egipta, zgolj odvečna tujka. Tudi tiste, ki so imele v Sloveniji družino, so se vračale domov kot tujke, še posebej, če so bile dolgo odsotne.
Tujke tudi za svoje otroke in predvsem zanje. Nekateri so medtem že odrasli in jim ženska, ki se jim je predstavila kot mama, ni mogla biti blizu. Kot pravi Iztok Mlakar: »Življenje zna spisat ma prou strašno grde romane.« Dolgo časa so zanje vedeli le domačini in svojci, potem pa so se začele njihove zgodbe počasi odstirati tudi v javnosti. Dorica Makuc je bila ena prvih, ki se je lotila te tematike. Njihova nenavadna usoda je pritegnila Marjana Tomšiča in nastal je roman Grenko morje. To tematiko je na malo drugačen način zajel tudi v zbirki novel Južni veter. Neda Rusjan Bric pa jim je posvetila gledališko predstavo Trieste – Alessandria EMBARKED. Dokumentarni film Aleksandrinke v režiji Metoda Pevca tenkočutno predstavlja pretresljive življenjske zgodbe. Peter Zorn je zbral pričevanja njihovih potomcev in jih strnil v knjigi Aleksandrinke so prišle domov. V Prvačini je zelo dejavno Društvo za ohranjanje kulturne dediščine Aleksandrink, ki s številnimi dejavnostmi skrbi za ohranjanje tega segmenta kulturne dediščine. Vsaka Aleksandrinka bi lahko napisala svoj roman. Ne glede na to, kako so se tam v daljnem Egiptu zapletale in razpletale njihove zgodbe so zagotovo največjo bridkost svoje odločitve zagotovo občutile na parniku, ko je iz Trsta plul proti njim neznani obali, doma pa so nedolžne otroške roke zaman tipale za nežnostjo mame.
