Urednica prvega ženskega lista

Zgodbe | mar. '14

Marica Nadlišek Bartol je bila urednica prvega ženskega lista Slovenka, ki je svoje bralke vzgajala za sprejemanje in razumevanje slovenske kulture in jezika, s prispevki pa pri njih prebujala narodno zavest.
Rodila se je 10. februarja 1867 v Trstu. Ko je bila stara dve leti, se je družina preselila k Sv. Ivanu, kjer je oče geometer kupil hišo in veliko posestvo. Več let je deloval tudi v tamkajšnjem občinskem svetu in v kulturi. Marica se je zato že zelo zgodaj seznanila s političnim in kulturnim delom tržaških Slovencev, kar je krepilo njeno narodnostno zavest. Po končani osnovni šoli se je vpisala na goriško učiteljišče, kjer je maturirala v slovenskem in italijanskem jeziku, kasneje pa še iz nemščine in hrvaščine. Prvo leto je učila v Bazovici in na Proseku, že naslednje leto pa se je ustalila pri Sv. Ivanu.
Tržaški Slovenci in Slovenke so se zlasti v prvi polovici dvajsetega stoletja prebudili iz narodnostnega mrtvila. Nastajala so društva in začeli so izhajati časopisi. Slovenci so dajali Trstu pomemben pečat. Ivan Piano je že leta 1866 začel izdajati štirinajstdnevnik Ilirski Primorjan. Osem let pozneje pa je politično društvo Edinost leta 1876 začelo izdajati tudi časnik Edinost. Lelja Rehar Sancin piše, da je že leto prej nastala priloga časopisa z naslovom Slovenka. To je bil prvi ženski list na Slovenskem, urejala pa ga je Marica Nadlišek Bartol.

Napredna urednica Slovenke
Marsikdo je pričakoval, da se bo Slovenka ukvarjala predvsem z gospodinjskimi problemi in z modo, a je mlada urednica imela drugačne načrte. Slovenka je pritegnila številne bralke iz izobraženskih krogov in preprostih žensk. Marica ni bila samo urednica, ampak je tudi pisala članke, popravljala prispevke, ocenjevala in polemizirala, če je bilo potreba, čeprav se je temu izogibala, da ne bi povzročala vroče krvi. Ženske je spodbujala k vsestranski narodni zavzetosti in prevzemanju aktivnejše vloge v narodno kulturnem delovanju.
Razmere v Trstu niso bile zrele za dolgo življenje sodobno in široko zasnovane Slovenke. Zato je priloga izhajala samo šest let.
Še preden je prevzela naloge urednice pri Slovenki, se je Nadliškova ukvarjala z literaturo. Njeni prvi literarni začetki segajo še v dijaška leta, ko je ves prosti čas posvečala pisateljevanju. Sodelovala je v številnih slovenskih revijah. Svojo prvo povest je poslala Ljubljanskemu zvonu, leto prej pa ji je Edinost objavila prvi publicistični članek z naslovom Narodno ženstvo. V članku je predstavila program, ki se ga je zvesto držala vsa naslednja leta, še posebej v času, ko je urejala Slovenko. Poudarila je vlogo žensk pri vzgoji otrok, katere cilj naj bo ljubezen do materinščine in naroda. Zavzela se je tudi za večjo enakopravnost žensk in moških.
Njene članke, polemike in podlistke so objavljali Ljubljanski zvon, Slovanski svet, Slovenski narod, Slovenski branik in drugi časopisi in revije. Svoj roman Fata Morgana, ki je leta 1898 v nadaljevanjih izhajal v Zvonu, je podpisala z moškim imenom Evgen Štefanič. Ta njen mladostni roman je leta 1998 izdala tržaška založba Mladika. Nadliškova je bila za tiste čase zelo izobražena in razgledana. Šolsko znanje je dopolnjevala z branjem najboljše literature, pa tudi z dopisovanjem z mnogimi pisatelji in pesniki, tudi s Kersnikom, Gregorčičem, Trinkom in Medvedom.
Ob publicističnem delu pa se je vsa leta, kot piše Sancinova, posvečala svoji številni družini, saj je rodila sedem otrok. Sin Vladimir Bartol je postal pisatelj.
Večinoma v pomanjkanju in razočarana zaradi italijanske zasedbe Trsta je preživela prvo svetovno vojno, a življenje v Trstu je postajalo čedalje težje. Zato se je v Ljubljano najprej odselil mož, proti koncu leta 1919 pa je za njim odšla še družina. V Ljubljani se je Nadliškova vključila v delo različnih ženskih organizacij. Večkrat je predavala, tu in tam napisala kak članek. Literarno je utihnila že prej, še v Trstu, več je prevajala in pisala spise za mladino. Sodelovala je z revijo Ženski svet, ki je leta 1923 začela izhajati v Trstu, nato pa se je uredništvo preselilo v Ljubljano. Tri leta je bila njegova odgovorna urednica. Umrla je 3. januarja 1940 v Ljubljani. Kratka proza Marice Nadlišek je izšla v knjižni zbirki Mornik pod naslovom Na obali.