Slovenka v ljudskem izročilu

Zgodbe | mar. '14

Upanje, da mora zmagati dobro nad zlim, da mora zmagati pravica nad krivico, je dragoceno sporočilo tisočerih slovenskih ljudskih pripovedi. Tudi pripovedi o dveh naših ljudskih junakinjah - kraljici Vidi in Miklovi Zali – prinašajo to upanje in sporočilo.
Čeprav ju loči približno tisoč let, sta obe živeli v enako krutih časih, ko so našo deželo napadali pesjani - v 5. stoletju so bili to Huni, od 15. stoletja dalje pa Turki. Slovenska kraljica Vida je po več kot 1500 letih med beneškimi Slovenci še vedno živa legenda. V Šentjakobu v Rožu na Koroškem, v hiši, kjer se je pred 500 leti rodila Miklova Zala, saj je zgoda resnična, pa še dandanes živijo Miklovi.

Kraljica Vida
Ko so v dolino Nadiže pridrveli divji Huni, je kraljica Vida zbrala vse svoje ljudstvo in ga vodila v varno zavetje, v jamo sredi navpične pečine, v Landarsko jamo. Huni so izsledili Vidino skrivališče in se odločili, da bodo sestradali prebivalce Landarske jame. Ko je oblegancem že skoraj povsem zmanjkalo hrane, je pogumna in pametna kraljica Vida stopila na rob jame in oblegovalcem vrgla zadnji meh žita in jim zavpila: »Čuj, kolikor zrn ti hrani ta meh, vreč žita še tol'ko imamo …« Atila in njegovi pajdaši so nasedli Vidinim besedam in izpred Landarske jame odhiteli naprej po svoji morilski poti. Vidino ljudstvo je bilo rešeno, vendar: ko Vida hotela pa peči je kruh, zmrači se prekrasno ji lice. Odnesel bil Atilov je ogleduh poslednji ji mernik pšenice, končuje Aškerc slavospev pogumni kraljici.

Miklova Zala
Tisoč let po Hunih našo deželo spet teptajo jezdeci na nizkih, vzdržljivih konjih. Okrog cerkvic vrh hribov in gora rastejo taborska obzidja, edina zaščita pred grozečo nevarnostjo. Nekega dne se je v Šentjakobu v dolini Rož na Koroškem pod pritiskom napadalcev zrušil taborski zid in lepa, mladoporočena žena Miklova Zala se je znašla med ujetniki. V Turčiji so jo prodali nekemu paši, ki se je zaljubil v lepo ujetnico in jo želel poročiti, če bi prestopila v njegovo vero. Zala je to odklonila in preživljala leta v suženjstvu in v sanjah o domu. Nekega dne, ko je pela domačo pesem, jo je slišal stari vrtnar. Ugotovila sta, da je Zalin stric, ki so ga Turki ujeli med enim od vpadov v njuno vas.
Odločila sta se za pobeg iz Carigrada. Hodila sta le ponoči, podnevi pa sta se skrivala pod obrežnim rastlinjem potokov in rek. Po mnogih letih sta zagledala domačo vas. Izčrpana sta se kot berača postavila pred vaško cerkev, da bi videla svatovski sprevod. V ženinu je Zala spoznala svojega ljubega moža in planila k njemu. Sedem let jo je čakal, potem pa se je odločil, da se bo vnovič poročil. Po poročnem prstanu je v beračici spoznal svojo Zalo in slavila sta srečno snidenje.
S svojim pogumnim begom ter z zvestobo možu, domu in domovini je Miklova Zala ustvarila najlepši lik slovenske žene.

Tista, ki podpira tri vogale
Slovenska vas je izoblikovala pravila življenja, ki niso bila nikjer zapisana, a so bila dolga stoletja strogo spoštovana. Natančno se je vedelo, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano – komu in kdaj! Fant je lahko veselo zapel: Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo ljubice tri .... dekletu seveda kaj takega niti na misel ni prišlo, vendar ji samozavesti ni manjkalo. »Mili Bože, al sam lepa!« je vzkliknila lepa Anka. Da je lepa, je dekle zvedelo tudi iz stoterih fantovskih pesmi. Lepšega žita ni, kot je pšenica, Lepš'ga dekleta ni, kot je Kranjica. Dekletova dolžnost je bila predvsem, da bo nekega dne pridna mati in gospodinja. Najprej pa je morala dobiti moža – to je bila njena glavna skrb. Kdo bo njen ženin, so sicer na koncu odločili starši, ki so vedeli, da bajte ne sodijo h gruntom in da grunti ne sodijo k bajtam. Mladi so pogosto mislili drugače, vendar so tudi njih omejevali nepisani zakoni življenja. Fant je bil preveč zadržan, da bi si upal govoriti o ljubezni - te besede v slovenskem ljudskem jeziku sploh ni. Pa vendar je deklici, ki jo je imel v srcu, fant to moral nekako povedati, denimo s pesmijo pod vaško lipo: Dekle, daj mi rož rdečih, rožmarina, dekle, daj, da bom sanjal o pomladi, da bo moj mladostni maj.
Priložnost, da je brez besed dekletu povedal, da jo ima rad, je fant našel tudi pri skupnih vaških delih. Pri žetvi je vezal snope za ljubljeno žanjico, pri košnji jo je povabil, naj grabi za njim, po končani preji ob zimskih večerih ji je kolovrat nesel domov. S sejma ji je prinesel lectov srček. Dekle jo to govorico razumelo in je nekega dne, če je imela srečo, ljubljenemu fantu pred oltarjem dahnila »da«.
Kot hišna gospodinja je garala od zgodnjega jutra do pozne noči. Seveda je bil mož gospodar, kar je natančno vedel vsak član družine, pa vendar je bila ona spoštovana hišna mati, ki je podpirala tri vogale v hiši.