Zgodbe iz Gane

Prosti čas | mar. '14

Zgodbe iz Gane dni v letu, tako kot v vseh ekvatorialnih državah tega sveta. To je posebnost, ki sem jo »osvojil« že pred nekaj leti, ko sem prvič obiskal Gano. Ljudje in okolje so me takrat navdušili in ker sem konec leta 2012 upokojil, sem si kot nagrado privoščil čudovito daljše bivanje v tej državi.
Tamkajšnji prebivalci so nadvse veseli, dobrosrčni, prijazni, vendar dostojanstveni. Še posebej velja to za tiste, ki nimajo veliko stikov z belci in drugimi civilizacijami zunaj Afrike; moj vtis je, da so Afriki prinesle veliko več gorja kot koristi. Naj spomnim samo na tristoletno suženjstvo in na skoraj 20 milijonov sužnjev, na kolonialno obdobje, ki je trajalo sto let in je predstavljalo eno samo ropanje Afrike, pa končno tudi na zdajšnji čas, ko multinacionalke izčrpavajo naravna bogastva in različni politični interesi netijo nemire, oborožujejo ljudi, sprožajo vojne in povzročajo neznansko veliko gorja.
Gana je ena mirnejših držav v Afriki. Samostojna je postala leta 1957. Zastavljena državna ureditev je kljub trem ali štirim vojaškim prevratom po zaslugi prvega predsednika Nkrumaha ostala demokratična in dokaj obetavna tudi za zdajšnji čas. Država je obdarjena z mnogimi naravnimi bogastvi, med katerimi je treba omeniti predvsem diamante, zlato in nafto. Podnebje omogoča ljudem preživetje brez večjega napora. Te razmere so seveda oblikovale tudi ljudi; ne kopičijo si zalog in bogastva za jutri, ampak živijo za današnji dan. In tudi ne vsak zase, ampak vsi skupaj. Medsebojna solidarnost je njihova pomembna odlika.

Bel petelin na vrvici in zlato v hladilniku
Mnogi poznavalci afriških razmer pravijo, da bo tisti, ki namerava razumeti Afriko, sila razočaran, če jo bo skušal razumeti zunaj nje in zunaj njene kulture in tradicije. Tiste, ki so jo sposobni sprejeti tako, kakršna je, pa obogati in navdušuje. V Afriki so pomembni trije vidiki življenja. Prvi je preživetje, ki ne velja le za posameznika, ampak tudi za skupnost in vse sorodnike; drugi je odgovornost in spoštljiv odnos do prednikov; tretji pa prežetost z mistiko, uroki in duhovi.
V Barbarini vasici sem spoznal Marka. Barbara je mama Lada Bizovičarja in že več kot 10 let živi v Afriki. Tam je zasnovala čudovito, s tropskim rastlinjem zapolnjeno vasico z značilnimi bivalnimi in drugimi objekti. Podjetnik Marko si je za svoje delo povsem namenoma izbral to okolje, čeprav bi si lahko privoščil veliko bolj udobno, dražje in klimatizirano bivanje. Odločitev je temeljila na pričakovanju, da bodo poslovni stiki in dogovori tu obrodili boljše rezultate kot v ekskluzivnem hotelu v središču Akre. Marko gradi ekološke hiše s povsem naravnimi materiali, predvsem z lesom. Postavlja tovarno s sodobno tehnologijo. V njej bodo zaposleni tudi domačini, uporabljali pa bodo izključno lokalne surovine – tik, mahagonij in druge vrste lesa. Velika verjetnost je, da bo Marko svoj cilj kmalu uresničil. Bogati poslovneži so ga vabili tudi domov, v svoje razkošne vile, obdane s stražarji. Ko je prestopil njihov prag, je pogosto naletel na privezanega petelina na vrvici, ki je bil v skladu z njihovimi običaji namenjen darovanju in pogostitvi ob sklenitvi posla. Ko v razkošnih sobanah dokazujejo svojo materialno moč in sposobnost za sklepanje poslov, domačini odpro hladilnik in na mizo zložijo nekaj desetkilogramskih kosov zlata, po navadi pa še polno torbo dolarjev.
Seveda takih v Gani ni veliko. Zakaj imajo denar v hladilniku, pa ne zna nihče pojasniti.

Kultura je način življenja skupine ljudi
Tako kot ob prvem obisku v Gani sem si tudi tokrat prizadeval, da bi živel z ljudmi na njihov način, z njihovo kulturo in njihovimi vrednotami.
Kar nekaj časa sem preživel v vasici Nzulezu. To je mostiščarska vas, ki leži v laguni sredi džungle blizu obmorskega kraja Beyin, kjer ljudje živijo skoraj tako, kot so živeli pred 600 leti. Tja so pripotovali iz Malija, od koder so jih pregnala sovražna plemena in slabe razmere za življenje, predvsem pa pomanjkanje vode. Glavno prevozno sredstvo v laguni so iz tika izdolbeni kanuji. Ljudje se prehranjujejo s sadeži iz džungle. Obdelujejo polja kasave, banan, manga in iz rafije kuhajo gin. Živijo v tipičnih hišah iz rafije, brez vsakršnega razkošja. Mene je v varstvo sprejel gospodar z imenom Kasapa, nadvse dostojanstven mož z veliko mero humorja. Izrekla sva si bratovsko zaobljubo in medsebojno spoštovanje. Ko so me turisti spraševali, kaj delam tam, sem jim dejal, da sem na obisku pri bratu, in Kasapa je to ponosno potrdil.
Moj dan je potekal tako kot njihov. Skupaj smo odhajali v džunglo in kuhali gin, pomagal sem izdelovati spominke, sodeloval sem pri popravljanju in urejanju hišic in delal na polju. Najbolj redno opravilo pa je bilo brisanje nosu mojemu devetletnemu prijatelju Jajaju. Z njim sva ob kosilu skupaj tudi brskala po krožniku, se sprehajala po naselju in si marsikaj povedala. Skratka, vzel me je za svojega prijatelja. Dobršen del časa sem posvetil tudi skupnemu prebiranju šolskih učbenikov in zvezkov za domačo nalogo. Kofi, učenec petega razreda, se je moral za domačo nalogo naučiti tekst o tem, kaj je kultura. Naslov teksta je bil »Culture is the way a group of people live« (Kultura je način življenja skupine ljudi). Seveda teksta ni razumel, znal pa ga je na pamet. Prepričal sem ga, da je vprašal učitelja, kaj je to kultura, vendar mi je naslednji dan povedal, da učitelj ni bil preveč navdušen nad njegovim vprašanjem.
Naj dodam, da je obvezni in uradni jezik sporazumevanja v Gani angleščina. Izbrali so jo zavoljo povsem praktičnih razlogov, ker se jim ni uspelo dogovoriti, kateri od 46 jezikov, ki jih govori gansko ljudstvo, naj bi bil prvi jezik. V lokalnih šolah se sicer učijo tudi lokalni jezik.

Vozovnica za vlak, ki ne vozi
Gana ima nešteto lepih krajev, čudovito naravo, pisano vegetacijo, mnogo vodnih virov in lepih jezer. Eno od takih je tudi Bosomtwe. To jezero, ki meri v širino 10 kilometrov in je globoko več kot 90 metrov, je skorajda povsem okroglo in obdano s hribčki,visokimi do 600 metrov. Nastalo je pred več kot milijon leti ob udarcu asteroida. Domačini v njem lovijo ribe. V ta namen uporabljajo nekakšne lesene plohe, na katerih sedijo z nogami, namočenimi v jezero, in veslajo z golimi rokami. Domačini tu gojijo predvsem banane, mango in v večjih količinah kakav, pa tudi druge sadeže, ki so značilni za to območje, kot so ananas, kasava ali jam.
Njihov način življenja je preprost. Tako kot drugje po Afriki so zvesti svoji tradiciji. V vaseh imajo pomembno vlogo vrači in lokalni veljaki, ki jim pravijo »chiefi« (šefi). To je pravzaprav vzporedna oblast ob državnih institucijah in če ne strinja s kakimi posegi tujcev ali države v njihovo okolje, to skorajda vedno tudi prepreči.
Lokalna vzporedna oblast je kljub temu, da nima nobenih formalnih pooblastil, pravzaprav odločujoč dejavnik v Gani. Kdor tega ne sprejme – mednje sodijo predvsem agresivni tuji investitorji – ne bo dosegel svojih ciljev.
Jezero Bosomtwe je blizu Kumasija, drugega največjega mesta v Gani, ki je oddaljeno 250 kilometrov od Akre. Kumasi je zanimivo mesto, ima celo svojo železniško postajo. V osnovnošolskih učbenikih piše, da ima Gana približno tisoč kilometrov železniških prog, kar pa ne drži. Lokomotive vozijo le na krajšem odseku, dolgem le nekaj deset kilometrov, preostale proge pa so zaraščene, kajti po njih že 20 let ne vozijo več vlaki. Poznavalci tamkajšnjih razmer pa vedo povedati, da je kljub temu na železniški postaji v Kumasiju zaposlenih 15 uslužbencev in da je celo vozovnico mogoče kupiti.
Ob jezeru živita tudi Matevž z Vrhnike in Tjaša s Koroške. Matevž je profesor telesne vzgoje, Tjaša pa je lani diplomirala na likovni akademiji. Upravljata prijazno turistično vasico, ki postaja čedalje bolj razpoznavna za mnoge turiste iz Evrope, pa tudi za domačine iz Kumasija, ki so spoznali njuno odlično kuhinjo in drugo turistično ponudbo.
V Afriko bom še šel. Tam čas ni zlato, pravzaprav ga sploh ne poznajo; čas se začne dogajati šele takrat, ko ga zapolni dogodek in ko se pogovarjaš z ljudmi.