Po sledeh Jurija Kozjaka

Prosti čas | mar. '14

Krožna pohodna pot, ki se imenuje po Jurčičevem junaku, se po uradnih dvanajstih kilometrih kaj hitro raztegne še za kak kilometer. Vmes je namreč več zanimivosti, ki si jih je treba ogledati z različnih zornih kotov, zaradi tega pa se je ponekod treba tudi nekoliko oddaljiti od »uradne« poti.
Pot se začne in konča v vasi Občine blizu Trebnjega, zatorej boste z dolenjske avtoceste zapeljali na izvoz Trebnje-zahod ali v smeri Žužemberka. Že kmalu po nadvozu nad avtocesto in po dvojnem ovinku navzgor pripeljete do vasi, kjer ob gasilskem domu pustite avto in že ste na začetku poti. Že tu vas čaka ena lepših zanimivosti - Jurijeva domačija, ki je pravi muzej v naravi. Sestavljajo jo stanovanjska hiša z lesenim svinjakom in ostanki hleva, lesena kašča, skedenj in vodnjak s tehtnico. Posamezna bruna v kleti hiše so celo iz leta 1508, a so bila verjetno ob gradnji uporabljena iz katere od starejših stavb. Celoten kompleks je veliko mlajši, verjetno iz konca 18. in začetka 19.stoletja.
Od tu nato nadaljujete pot po cesti naprej mimo Male vasi do Baragove domačije, ki vam bo vzela nekaj časa za ogled. Majhna graščina je rojstni kraj Friderika Barage, ki je kot misijonar služboval v različnih predelih Severne Amerike ter opisoval življenje severnoameriških Indijancev.
Vaša pot se na tem mestu spoji z nekaterimi drugimi tematskimi potmi in kot kažejo rumene oznake, takoj za južnimi dvoriščnimi stebri zavijete desno navkreber po travniku vse do gozda, nato skozenj do senožeti in makadamske ceste ter znamenja ob njej, zatem pa v levo do zaselka Krušni vrh. Tu na križišču spet zavijete v levo in se po asfaltni cesti spustite v Gorenje in Dolenje Selce, kjer vam pritegne pogled stara cerkvica na griču, posvečena sv. Antonu Puščavniku. Če je odprta, si vsekakor oglejte zanimivo notranjo opremo in grebenasto obokan prezbiterij.

Ostanki Kozjakovega gradu
Iz Selc sledi edini resnejši vzpon tega dne na 456 m visoki vrh Kozjek, ki ga že vidimo izpred cerkvenega vhoda. Pot ni posebej označena, zato se spustite navzdol na kolovoz, ki med njivami vodi proti hribu. Kasneje tudi ta izgine, a zgrešiti vrha skoraj ni mogoče. Če ne drugače, boste nanj prišli tudi po robu pašnikov. Tik pod vrhom ugledate ostanke gradu Kozjak, ki ga Josip Jurčič omenja v povesti o Juriju Kozjaku, slovenskem janičarju. V 13. stoletju je bil njegov prvi lastnik, kot navaja Valvasor, vitez Ulrik Kozjaški. Skozi stoletja je grad zagotavljal obrambo pred Turki in večkrat je tudi zamenjal lastnike. Konec 18. stoletja je bil popolnoma opuščen. Danes so deloma še vidni zunanje obzidje in nekaj ostankov osrednjega poslopja. Kozjek nudi lep razgled na vzhodni del Suhe krajine z vinogradi na Liscu, naprej proti Dolenjski z Gorjanci v ozadju ter proti severu na Čatež in Zasavsko hribovje s Kumom. Z vrha ruševin pa s pogledom po pašniku navzdol že opazite vašo naslednjo postajo - Ekološko kmetijo Marinček. Gručasta domačija je bila že leta 1770 označena na avstrijskih vojaških zemljevidih. Prvotno grajska pristava za gozdarje in oglarje je zdaj kmetija, usmerjena v ekološko pridelavo hrane. Postavlja se z 250 let staro ter večinoma dobro ohranjeno stavbno dediščino in manjšim muzejem. Prijazna gospodinja vam bo ob kamniti mizi pod stoletnim gabrom povedala marsikatero zanimivost.
S kmetije se po cesti spustite med pašniki navzdol vse do zadnjih hiš vasi Gornje Kamenje in nato desno še navzdol do zaselka Dolenje Kamenje. Tu med hišami zavijete levo in nadaljujte še dobrih sto metrov do znamenja in levo mimo njega skozi grmovje na travnik, ki se strmo spušča v kotanjo. Na njenem dnu opazite zanimiv naravni pojav, z algami poraslo kal z izvirom. Bč, kot ga imenujejo domačini, se po obsegu spreminja v odvisnosti od padavin in posledično od količine vode v podzemlju.
Po makadamski cesti se odpravite naprej skozi gozd mimo skrivnostnih vrtač, ki so značilnost apnenčastih tal Suhe krajine. Po slabem kilometru boste dosegli asfaltno cesto, po kateri greste levo do odcepa za Gorenje Kamenje. Vas tokrat dosežete na drugem koncu kot prej. V vasi so pred stoletjem odkrili rimske grobove, a za lokacijo, če vas zanima, povprašajte domačine. Pri zapuščeni , vsaj sto let stari kmečki hiši s številko 3, ki je mimogrede tudi vredna vaše pozornosti, zavijte desno in nadaljujte po asfaltni cesti do ostrega levega ovinka, s katerega boste na svoji desni strani onstran dolinice ugledali Knežjo vas s cerkvijo Sv. Neže na vzpetini sredi vasi. Da ne boste delali prevelikega kroga, se spustite kar med njive in po ozarah prečkajte dolinico tako, da boste prišli do cerkvice iz 16. stol. Od cerkve in spomenika pod njo zavijete v levo in se pred ovinkom odpravite naravnost med hišami in mimo gospodarskih poslopij čez polje po kolovozu navkreber v vas Luža. Pojdite naravnost skozi njo, nato pa na križišču zavijte desno ter po asfaltni cesti še kakih 500 metrov do razcepa, kjer zavijete levo do hiš in spet na dvorišče Jurijeve domačije in - krog je sklenjen.
Opisana pot je primerna tudi za zimski čas, če seveda ni preveč snega. Še bolj pa boste nad njo navdušeni zgodaj spomladi, ko vas bo zeleneča in cvetoča Suha krajina očarala s svojo mehkobno lepoto.