Trajnice za senco

Prosti čas | mar. '14

Pomladno prebujanje v podnožju vrtnih grmovnic in pod drevjem pogosto naznanjajo čebulnice, toda tam je odlično mesto tudi za razvoj mnogih drugih vrtnih trajnic; to so vijolice, zimzeleni, praproti, hoste, skrečniki in še marsikaj. Če jih tam še ni, jih lahko naselimo prav v pomladnih tednih. Nekatere med njimi cenimo zaradi listja, druge pa k temu ob svojem času dodajo tudi cvetje.
Senčno okolje je prijazno samo za tisto rastlinje, ki je na skromen odmerek sončne energije navajeno že iz svojih naravnih rastišč. Drevesa tekmujejo z zelnato podrastjo v izkoriščanju svetlobe, vlage in hranil. Večina čebulnic take razmere dobro prenaša, saj izkoriščajo osvetljenost, dokler grmovje in drevje ne razpre nad njimi skoraj neprepustnega baldahina. Po hitri in intenzivni vegetaciji jim listje odmre in čez poletje jih nič ne moti, celo najtrša senca ne. Zato pa bi bila tam zemlja poleti gola, če bi se odločali za same čebulnice. V senci je torej koristno zasaditi še kaj drugega, da bo vse poletje videz mikavnejši, izbira pa je kar precejšna. Zdaj je čas, da na prazno mesto, izjemoma tudi še med cvetoče čebulnice, zasadimo primerne trajnice.

Izbor najnižjih
Nizke prekrivne trajnice, ki prenašajo senco, so posebej dragocene zaradi preprostega vzdrževanja in večinoma vztrajnega razraščanja. Niso nadležne z neželenimi višjimi stebli, obenem pa ustvarjajo stalno preprogo zelenja in tudi sezonskega cvetja. Prijetno plazeče, toda nikoli nadležne poganjke imajo nizka pijavčnica (Lysimachia nummularia) in plazeča pisanolistna mrtva kopriva (Lamium galeobdolon) ter indijski jagodnjak (Duchaesnea indica). Plodovi so presenetljivo podobni gozdnim jagodam, so pa samo za okras, saj so ogabno trpki, če jih zaužijemo. Pomladi so nadvse mikavni jetrniki s svojim zgodnjim cvetenjem, njihovo listje pa bi zanesljivo prizadejale poletne pripeke. Zato jetrniki (Hepatica nobilis) obvezno sodijo v senco. Že v naravi naletimo na različne odtenke v modri in vijolični barvi, redkeje srečamo rožnate ali belocvetne osebke. Takšni najdenčki iz narave se odlično obnesejo v vrtu. Vrtnarstva kdaj pa kdaj ponudijo tudi drugačne sorte, celo s polnjenimi cvetovi, vendar so sadike nekaj dražje. Za mnoge žepe pa so skoraj nedosegljive sorte japonskih jetrnikov (Hepatica japonica), ki jih občudujemo pri spletnih ponudnikih. Z neuglednimi cvetovi bi bil kopitnik (Asarum europeum) popolnoma prezrt, če ne bi imel zanimivih listov, prilagojenih najbolj senčnim kotičkom. Vredno ga je zasaditi!

Za barvo in strukturo
Plahtica (Alchemilla mollis) s svojimi nežno nakosmatenimi listi naredi v senci vse leto prijetno zeleno preprogo, dolgo časa pa popestrijo motiv tudi filigransko drobna socvetja, ki so zelo uporaben dodatek cvetličnemu šopku. Regačica (Aegopodium podagraria) s svojo pisanolistno različico je med najbolj neuničljivimi trajnicami in je lepa navzlic svojemu plevelnemu poreklu. Le cvetna stebla je dobro sproti odstranjevati, saj so sejančki večinoma nezanimivo zeleni. Cela vrsta lipic (Epimedium v nekaj vrstah in sortah) v senci vztraja z listnim okrasjem globoko v zimski čas, pomladi pa se veselimo številnega, čeprav ne ravno velikega cvetja v rumeni, rožnati ali rdeči barvi. Z velikimi lopatastimi listi in predvsem z zgodnjim pomladnim cvetenjem so bergenije (Bergenia) več kot omembe vredne senčne trajnice in prenekateri ljubitelj si omisli kar majhno zbirko teh rastlin. Senco dobro prenašajo vse trajne vijolice, med njimi je močno cenjena dišeča vijolica (Viola odorata), ki poganja živice in se tako izdatno razrašča. Labradorska vijolica (Viola labradorica) ima ob nežnih vijoličnih cvetovih še zamolklo rdečkaste liste, doma je na Grenlandiji, po Kanadi, sega pa tudi v ZDA. Kogar mika, si sme brez strahu privoščiti solato iz užitnih cvetov in listov vijolic.

Skrečniki in zimzeleni
To sta dva skoraj neuničljiva rodova z nekaj prav uporabnimi vrstami in sortami. Plazeči skrečnik (Ajuga reptans) je v naravi opazen po modrem ali redkeje rožnatem cvetju, v vrtu pa so bolj cenjene sorte z rdečim ali pisanim listjem. Bolj pokončna in nekaj večja socvetja ima vrsta Ajuga pyramidalis. Vse množimo z delitvijo in pritlikami. Mali in veliki zimzelen (Vinca minor, Vinca major) se seveda razlikujeta po velikosti cvetov, listov in bujnosti rasti. Vsak od njiju ima nekaj sort in mikavne so tiste, ki od svojih botaničnih izhodišč odstopajo po pisanosti listja ali po barvi cvetov; ob modrih odtenkih je to lahko tudi vijolična, škrlatna ali bela. Predvsem mali zimzelen je izredno trpežen, mladi poganjki velikega zimzelena lahko včasih nekoliko pozebejo, kar pa ni posebna škoda, saj iz razrastišča pomladi zanesljivo odženejo novi. Polegli poganjki zimzelenov se zakoreninjajo sami od sebe in tako naredijo gosto blazino.

Hoste in praproti
Za hoste (Hosta) je idealno senčno okolje in rastišče z bogatimi zalogami humusa. Takšna podlaga se v naravi vedno ustvarja iz odpadlega listja in zato so predvsem sorte z manjšimi listi zelo primerne kot prekrivne rastline v senci. Odlično se obnese nasad narcis ali okrasnih lukov skupaj s hostami, ker se med seboj lepo dopolnjujejo: preden se v pozni pomladi hoste pošteno razrastejo, so čebulnice že sklenile svoj življenjski krog. Sorte s pisanim in modrikasto poprhnjenimi listi so dolgo lepe predvsem takrat, ko so zanesljivo varne pred soncem. Čeprav gojimo hoste predvsem zaradi lepote njihovega listja, tudi cvetje ni zanemarljivo za doma narejene šopke. Cvetje je belo ali v katerem od vijoličnih odtenkov, pozneje pa klasnata soplodja iznajdljivi cvetličarji uporabijo za zimske dekoracije. Krivično bi bilo zapostavljati praproti, ker pač niso cvetnice in nimajo cvetja in semenja. Priznati jim moramo drugačnost v rastlinskem svetu ter jih sprejeti z vso posebno lepoto, ki resnično zaživi prav v senci. Iz narave izvirajo mutacije (sorte) jelenovega jezika (Phyllitis scolopendrium) z gladkimi, valovitimi ali čipkasto nakodranimi listnimi robovi. Paradna praprot v naravi in vrtu je peruša (Matteucia struthiopteris), ki sicer ni prezimno zelena, pri starejših primerkih pa so v snegu lep kontrast rjavi trosonosni listi. Rebrenjača in sladka koreninica sta sicer zeleni tudi pozimi, a po velikosti sestavljenih listov obe močno prekašajo podlesnice (Polystichum). Prav tisti, ki želijo izkoristiti vrtno senco, imajo možnost, da s praprotmi ustvarijo razgiban nasad. Za srečo z njimi pa upoštevajmo še praktično zapoved, da jih nikoli ne presajamo jeseni, temveč le pomladi.