Porezen - skriti, osamljeni svet

Prosti čas | apr. '14

Škofjeloško pogorje je nenavaden svet. Je naravna vez med Alpami in Dinarskim gorstvom, pa tudi razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem. Pogorje se začne takoj za Škofjo Loko in se konča šele ob reki Soči.

To je hribovit in težko prehoden svet, nekoliko drugačen od preostale Slovenije. Vsepovsod strmo vzpenjajoči vrhovi, med njimi pa globoko vrezane doline, po katerih tečejo hudourniške reke. Tod večjih naselij praktično ni, so pa številni zaselki in med širnimi gozdovi samotne kmetije. Iz gozdov se vzpenjajo proti nebu številni vrhovi, eden najlepših pa je zagotovo Porezen.
Precej oddaljen je od naselij in največji kraj v bližini je Cerkno, globoko pod njegovimi pobočji. Porezen je 1632 metrov visoka gora in s to višino prevladuje nad celotno okolico. Nanj se lahko vzpnemo iz več smeri: iz Cerknega potrebujemo tri ure in pol, iz Podbrda štiri, iz Davče pa dve uri. Še najugodnejša pa je pot iz Petrovega Brda. Gre za naravni prehod iz doline Selške Sore v dolino Bače. Na sedlu so še lepo vidni ostanki nekdanje meje z Italijo. Najožji del ceste so nekdaj zapirala mogočna vrata, od katerih so v obliki mostu ostali le še nosilci.
Na sedlu zavijemo proti jugu in se mimo samotnih kmetij zložno dvignemo po samotni cesti še za kakih 200 višinskih metrov. Pri Rovtarjevih se pot odcepi v gozd in od tu je še dve uri do vrha. Pot nas vodi prav po območju nekdanje meje, kjer je nešteto možnosti, da si ogledaš, kako sta utrdili mejo predvojni Italija in Jugoslavija. Prav po tem ozemlju so namreč Italijani zgradili Alpski zid, v neposredni bližini pa Jugoslovani Rupnikovo linijo.

Zgodovina je še živa
Severna in vzhodna pobočja so pokrita z gostim gozdom, medtem ko so na južnih in zahodnih pobočjih obsežni travniki, polni gorskega cvetja. Naša severna pot se nekaj sto metrov pod vrhom izvije iz gozda in pred nami se pokaže piramidast vrh Porezna z planinsko kočo, do katere je le še  nekaj minut hoje.
Planinska koča je neverjetno velika, saj je bila to nekdanja italijanska vojašnica, ki se je skoraj nespremenjena ohranila polnih 70 let. Vsa okolica je prevrtana z brezštevilnimi rovi in kavernami. Porezen s svojo višino dominira okolico in je strateško izredno pomemben. Ob izbruhu vojne leta 1941 pa utrjene frontne črte niso doživele ognjenega krsta. Jugoslavija se je sesula sama vase in Italijani so napredovali, ko je bilo usoda države že zapečatena na drugih bojiščih.
Prava tragedija pa se je pripetila tik pred koncem druge svetovne vojne, v marcu leta 1945. Po spletu nesrečnih okoliščin se je pred nemško ofenzivo na vrhu Porezna zbrala Kosovelova brigada. Nesrečno naključje ali slabo vodenje, kdo bi vedel, se je končalo tako, da je nemška vojska osvojila vrh. Precejšnemu številu partizanov se je sicer uspelo izviti iz obroča, 147 pa so jih Nemci zajeli, od tega so jih 106 ubili, nekaj pa so jih odpeljali v ujetništvo, nekaterim pa se je čudežno uspelo rešiti. Danes na to tragedijo spominjata spomenik Toneta Svetine, narejen iz ostankov starega orožja, in spominsko obeležje.
Kljub temu je vrh Porezna pravo razodetje. Z njega se obiskovalcu odpre čudovit pogled na Julijske Alpe na severni strani in na morje nekje daleč na jugu. Pa seveda na gozdne širjave Škofjeloškega hribovja. Porezen pač zna poskrbeti, da izkoristimo dan tako, kot je treba - za vzpon na lep in razgleden vrh.