Iz mamine kuhinje še diši – maj 2014
Drage bralke in bralci, še naprej vas vabimo k sodelovanju. Pošljite nam katerega od čim bolj izvirnih receptov jedi vaših mam, tet in babic na naslov: Uredništvo Vzajemnosti, Dunajska 109, 1000 Ljubljana ali po elektronski pošti na urednica@vzajemnost.si. Če je le mogoče, dodajte fotografijo jedi. Ne pozabite pripisati vašega naslova in telefonske številke.
Vsak mesec bomo izbrali in objavili po dva recepta. Sodelavka za zdravo prehrano Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ. teh., pa ju bo strokovno komentirala.
Jetrca z majaronom
V gostilni Turk v Hotedršici so imeli še desetletja na meniju prav taka jetrca. Takole se spominja Ingrid Kovač Brus: »Pozno sobotno dopoldne v zakurjeni kuhinji stare mame Ane v Hotedršici. V pečici zidanega štedilnika se grejejo krožniki, na štedilniku se v železni ponvi topi nalistana čebula. Vrata v kuhinjo so odprta na stežaj in vsi smo v pričakovanju, da nas pokliče mama Ana: »Jetrca so! Hitro, hitro, da se ne shladijo!«
Potrebujemo: tanko narezana goveja jetra (lahko tudi svinjska), nalistano čebulo, ščepec soli, ščepec moke (sodobna gospodinja jo bo izpustila!), po potrebi žlico ali dve vode, poper, majaron, olje ali mast.
Priprava: v ponvi prepražimo čebulo, da se raztopi. Dodamo jetra, jih na hitro popečemo z vseh strani. Potresemo jih s soljo, takoj zatem popršimo z malo moke (ni pa to nujno!) in še na kratko prepražimo. Po potrebi dodamo žlico ali dve vode, da se naredi omakica. Potem jetrca popopramo, potresemo z zdrobljenim majaronom, ki res diši, če je z domačega vrta, in premešamo. Ko že vsi sedijo za mizo, jetrca predenemo na ogrete krožnike in postrežemo z domačim kruhom.
Marijin komentar: Svinjska jetrca so na prvem mestu po vsebnosti železa. Če zraven ponudimo skledo solate in nekaj sliv, dobimo obrok z izredno dobro izkoristljivim železom. Ker je jed pripravljena tudi s čebulo in majaronom, je zelo primerna za vse, ki imajo težave z želodcem; lahko bi jo uvrstili tudi med antialergijske jedi zoper seneni nahod in kašelj, majaron pa ima še antiseptično delovanje.
Kruhova potica
Na Kozjanskem se je nekdaj težko živelo in gospodinje so v kuhinji porabile vse, kar se je le dalo. Kruhovo potico so jedli ob praznikih, saj so bila že jajca in mleko v marsikateri hiši prava redkost, kaj šele orehi … Če ni bilo skute, so uporabili smetano z mleka. Potico so pekli v krušni peči, zraven pa jedli pečena jabolka. Tanja Gobec iz Šentjurja, ki ljudsko izročilo kozjanskih krajev prenaša na mlajše rodove, pravi, da je kruhova potica najboljša, ko je še malo mlačna.
Potrebujemo: vlečeno testo, deset rezin starega kruha, liter mleka, dve jajci, pol kilograma skute (grobe), sladkor po potrebi in kislo smetano .
Priprava: naredimo vlečeno testo in ga raztegnemo čez pekač, tako da je povsem prekrit in da testo še gleda precej čez rob. Star kruh namakamo v sladkanem mleku,v katerega smo razžvrkljali jajce.
Na testo v pekaču položimo plast namočenega kruha, nato plast skute, ki smo jo samo sladkali in dodali jajce, lahko tudi malo cimeta, nato spet plast kruha in plast skute, dokler vsega ne zmanjka. Na vrhu premažemo s kislo smetano in zapremo s testom, ki gleda čez rob. Pečemo dobro uro pri temperaturi 175 stopinj.
Marijin komentar: Recept je dokaz, kako so znali ljudje izkoristiti hranilne vrednosti tudi iz ostankov jedi. Bolj kot sladka je bila to beljakovinska potica. Čeprav je bila odsev skromnosti in revščine, je bila hkrati bolj zdrava od drugih.
