Če delamo skupaj, lahko premikamo gore
Volitve slovenskih poslancev v evropskem parlamentu so za nami. Volivci smo povzročili kar nekaj prepiha v političnih strankah. In prav je tako. Čedalje več prebivalcev je nezadovoljnih s tem, kar počno politiki,. Nezadovoljstvo se vedno začne najprej pri ljudeh, ki razmišljajo in znajo kritično oceniti početje tistih, ki jih izbirajo, ki so do določene mere samozavestni in so pripravljeni izpovedati svoje nezadovoljstvo in izreči kritiko. Slovenci smo se v tisočletju suženjstva tudi naučili previdnosti pri komuniciranju s tistimi, ki usmerjajo naša življenja. Po dvajsetih letih samostojnosti pa je še veliko takih, ki se raje podrejajo močnim in vplivnim, ker imajo premalo samozavesti, da bi si upali javno izreči svoja pričakovanja.
Iz izjav vodilnih politikov v strankah je mogoče razbrati jezo nad prebivalstvom, ki ustanavlja nove skupine in stranke, namesto da bi podprlo njih. To kaže na izjemno škodljivo podcenjevanje civilne družbe, ki smo mu bili v zadnjih dvajsetih letih priča ob vsaki pomembni potezi slovenske politike. Ali res ni nihče od vodilnih politikov že ob zadnjih volitvah v slovenski parlament pomislil, zakaj sta s tako lahkoto prišli v parlament dve novi stranki in je ena celo dobila največ glasov? Nedvomno je k temu pripomoglo znano ime na vrhu stranke, a osnovno sporočilo volivcev političnim strankam je bilo: nismo zadovoljni z vami, hočemo spremembe, v slovenski politiki hočemo nove ljudi.
Namesto da bi se vodstva političnih strank, ki se sončijo v parlamentu, začela resno ukvarjati z novimi pobudami, jim stopila naproti, jim obljubila spremembe v lastnem početju, jih pritegnita v koalicije, so obtoževala prebivalstvo, da bo samo krivo, če se bo samodržec povzpel na vrh slovenske politike. Česa takega si noben politik ne bi smel privoščiti, saj je osnovno poslanstvo politika delati za ljudi in na mesta, kjer se odloča, sporočati pričakovanja prebivalstva, ne pa pričakovanja kapitalsko-politične naveze, ki ne potrebuje pomoči parlamenta, saj ima dovolj denarja in moči, da udobno živi na plečih prebivalstva.
In še nekaj se je pokazalo v predvolilnem času – odpor do starejših. Ste zaznali diskriminacijo, ko je voditeljica soočenja samo obema najstarejšima, Mencingerju in Vajglu jasno in glasno povedala, koliko sta stara in enega od najbolj lucidnih in izkušenih slovenskih ekonomistov vprašala, le zakaj se pri 75 letih sili za poslanca v evropskem parlamentu?
V resnici smo prebivalci Slovenije zašli na pot, ki znova vodi v suženjstvo, saj se nismo naučili niti tega, da v stiski narod najbolj modro vodijo tisti, ki imajo največ izkušenj. Prav zaradi mlade, v svoje žepe zaverovane elite, ki je elegantno pometla z vsemi starejšimi kot nekdanjimi komunisti, je Slovenija tam, kjer pač je. Koliko je že bilo članov komunistične partije leta 1989 v Sloveniji? Dva odstotka prebivalstva, če sem prav slišala. In marsikateri nekdanji komunist danes nastopa po sodobni Sloveniji kot najhujši nasprotnik komunistov. Kdaj se bomo osvestili in rekli kraji - kraja, laži - laž in zlorabljanju najhujših stisk naroda za politične igrice - zločin?
Starejši smo le strnili vrste in si izbojevali svojega predstavnika v evropskem parlamentu. Zahvaljujem se vsem, ki ste podprli našega predstavnika. Če bomo hoteli obvarovati svoje pravice in pravice naših potomcev, bomo morali še v veliko večjem številu nastopiti na vseh naslednjih volitvah. Saj si želimo le mir, pa pokojnine, da ne bomo obremenjevali svojih otrok, in delo zanje, da si bodo lahko ustvarili družine. Ne potrebujemo nobenih »izmov«, le medsebojno spoštovanje in solidarnost.
