Manj ali več solidarnosti?
V razpravah o koalicijskem sporazumu o sodelovanju v novi vladi je bilo znova veliko besed namenjenih uvedbi t. i. »socialne kapice«. O njej je razmišljala že Pahorjeva vlada, vendar je opustila to zamisel zaradi neugodnih posledic, ki bi jih imela pri pravicah iz socialnega zavarovanja. Njeno uvedbo že nekaj časa zahteva Gospodarska zbornica Slovenije, podpirajo jo tudi številni podjetniki, odločno pa ji nasprotuje Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ker bi naj »pomenila veliko nevarnost za zmanjševanja socialnih pravic«.
Kaj sploh je socialna kapica? To je zakonsko določena meja, do katere so plače in zavarovalne osnove obremenjene s socialnimi prispevki (za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti ter za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), nad to mejo pa nič več. Uveljavljena je že v številnih državah. Po mnenju ene od strank, ki zagovarja njeno polno uvedbo, naj bi prav socialna kapica »povečevala pravičnost in preprečevala beg možganov.«
Uvedba socialne kapice naj bi omogočala višje dohodke visoko kvalificiranim in visoko izobraženim. Zdajšnje stanje po mnenju zagovornikov kapice zaradi visokih prispevkov in davkov, ki bremenijo njihove plače, odvrača delodajalce od tega, da bi v večjem številu zaposlovali take delavce, saj so stroški dela zanje bistveno višji kot v drugih državah. Z njihovim nezaposlovanjem pa po drugi strani upočasnjujejo ali celo onemogočajo nadaljnji razvoj in zmanjšujejo svojo konkurenčnost, pa tudi konkurenčnost države. Visoko kvalificirani in visoko izobraženi pa se posledično soočajo s plačami, ki so nestimulativne in, kar je še bolj zaskrbljujoče, z vedno manjšo ponudbo delovnih mest, zaradi česar so prisiljeni iskati delo v tujini …
O tem, kaj bi pomenila popolna uveljavitev socialne kapice za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je težko govoriti brez konkretnih številk o možni višini meje, do katere bi se še obračunavali prispevki. Ne gre pa prezreti dejstva, da delna socialna kapica že nekaj časa obstaja v pokojninskem in invalidskem zavarovanju! Tudi z veljavnim zakonom so namreč prispevki, ki so jih morajo plačevati samozaposleni, družbeniki in kmetje, omejeni največ na zavarovalno osnovo, ki ne more presegati 3,5-kratnika povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Za preostale zavarovance pa ni take omejitve.
Večinska neomejenost osnov, od katerih se obračunavajo prispevki za to zavarovanje, je posledica uresničevanja enega temeljnih načel, na katerih je zgrajen sistem, to je načela solidarnosti. Omejitev višine zavarovalnih osnov, ki je bila uvedena za nekatere zavarovance, ni pomenila zanikanja tega načela. Narekovalo jo je dejstvo, da so zavarovanci, za katere velja za plačilo prispevkov zgornja meja zavarovalne osnove, imeli in še vedno imajo možnost neposrednega vpliva na njihovo višino in s tem na višino pokojnine. Če take omejitve ne bi bilo, bi namreč te osebe lahko pridobile nesorazmerne pokojnine v primerjavi z vplačanimi prispevki. To je veljalo še posebej za prejšnje zakonske ureditve, ki so omogočale izračun pokojninske osnove ob upoštevanju bistveno krajših časovnih obdobij v zavarovanju. Take pokojnine, pridobljene na podlagi višjih vplačil prispevkov za kratko obdobje, bi bremenile širšo solidarnost, saj v pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne veljajo zavarovalniški principi!
Zaposleni nimajo takega vpliva na višino svojih plač, zato zanje ni določena zgornja meja, do katere se jim lahko obračunavajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,.
Načelo solidarnosti se še dodatno kaže z omejevanjem pokojnin z odmero od najvišje pokojninske osnove. Najvišja pokojninska osnova je nekoliko nižja od zgornje meje zavarovalne osnove, določene za plačilo prispevkov za samozaposlene, družbenike in kmete. Zato učinkuje na vse zavarovance, seveda pa so prispevki tistih, ki niso omejeni, višji, njihova solidarnost znotraj sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa večja. Morebitna uvedba socialne kapice postavlja pod vprašaj smiselnost nadaljnjega omejevanja višine pokojnin z najvišjo pokojninsko osnovo, načenja pa tudi vrsto vprašanj o tem, kakšno naj bo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Morebitna uvedba socialne kapice za vse zavarovance bi imela za posledico takojšnje znižanje prihodkov pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zmanjševanje obsega solidarnosti v njem! V kolikšnem obsegu bi se to zgodilo bi bilo odvisno od meje, ki bi jo določili. Ali bi bil izpad prihodkov le začasen, le do uveljavitve normalnih gospodarskih razmer, ki bi zagotavljale več delovnih mest in s tem več prihodkov kljub omejenim osnovam, od katerih se lahko obračunavajo, vsekakor ni hvaležno ocenjevati. Zelo verjetno bi bilo potrebno daljše obdobje, medtem ko je sredstva za pokojnine treba zagotavljati sproti. Zato bi uvedba socialne kapice vsaj na začetku nujno zahtevala dodatna sredstva proračuna za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Že zdaj pa velja ocena, da so ta sredstva previsoka za vzdržnost sistema, zato bi ga bilo treba znova čim prej prenoviti!
Morda kaže spomniti na nekoliko oddaljeno leto 1996. V tem letu je bila dvakrat znižana prispevna stopnja za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalcev na zdaj še vedno veljavno 8,85-odstotno stopnjo, medtem ko je prispevna stopnja delojemalcev ostala pri 15,5 odstotka. Do leta 1996 sta bili stopnji enaki! Znižanje prispevne stopnje za delodajalce naj bi pripomoglo k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, zagotavljalo naj bi večjo zaposlenost in višjo dodano vrednost izdelkom …, a se napovedi niso uresničile! Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa se je od tedaj naprej začel soočati s težavami pri financiranju in s tem tudi z nujnostjo sodelovanja države pri zagotavljanju potrebnih sredstev. Zaradi gospodarske in finančne krize v zadnjih letih pa se obseg sredstev iz proračuna države nenehno povečuje. Do znižanja prispevne stopnje za delodajalce je bila udeležba države omejena zgolj na sredstva za pravice pod ugodnejšimi pogoji.
Se lahko podobna zgodba ponovi z uvedbo socialne kapice?
