Pastir Peter
Zagotovo nimamo veliko naročnikov, h katerim bi se odpravili na obisk tako visoko v hribe. Velika planina, planota v Kamniško –Savinjskih Alpah se namreč razprostira na dobrih 1500 metrih nadmorske višine. In tja gor, v pravi planinski raj nas je povabil Peter Erjavšek, ki je tu planšar že skoraj četrt stoletja.
Zgovoren in vedno nasmejan odlično skriva svojih 75 let. Skrbi za ohranjanje planšarske tradicije in rad se obleče v tradicionalno pastirsko opravo s platneno srajco, volnenimi nogavicami, coklami, na glavo si povezne klobuk s širokimi krajci, na katerem ne sme manjkati kak cvet. Obvezna je seveda palica, posebno zanimiv pa je plašč, izdelan iz dolgih, ozkih trakov lipovega lubja, ki je nekoč pastirje varoval pred dežjem. In ko prešerno zatrobi v rog, se marsikdo spomni na tisto znano Gregorčičevo pesem: »Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic …« Res pa naš pastir ne pase ovčic, pač pa krave; šest jih je letos in uradno so hčerine. Hči se je namreč pred leti priženila na kmetijo, ki je imela na Veliki planini enega od 62 pastirskih stanov. V njem Peter vsako leto preživi najmanj tri mesece. Eden najstarejših je v pastirskem naselju blizu »parlamenta«, kot so poimenovali bajto pašne skupnosti. Nekoliko više pa stoji kapelica Marije Snežne, do katere se povzpne malone vsak obiskovalec, med njimi pa je veliko tujih turistov. Letos jih je bilo nekaj manj, kar ni čudno - čeprav pase že skoraj četrt stoletja, Peter ne pomni tako deževnega in hladnega poletja.
Peter je naš stari znanec; ni le dolgoletni naročnik, pač pa tudi zvest obiskovalec letnih srečanj prijateljev Vzajemnosti, kjer vedno poskrbi za dobro voljo. Doma je v Bistričici pri Stahovici, delovno dobo je odslužil kot vzdrževalec v livarni kamniškega Titana. Pri dvainpetdesetih se je upokojil, saj je imel beneficirano delovno dobo, nekaj let pa mu je podjetje dokupilo. Kot otrok je na planini pasel stričeve krave in po upokojitvi je spet šel za pastirja. Ima dva sinova in hčer, tako da ima kar nekaj vnukov in pravnukov. Dvanajstletni pravnuk Florijan mu zelo rad pomaga na planini, pa tudi prijatelji se za kak teden ali dva radi naselijo v bajti. »Krava se sama preživi; dvakrat na dan jih pomolzem, sicer pa z njimi ni hudega dela. Le kak teliček rad kam zatava v mladostni svojeglavosti.« Datum, kdaj pastirji priženejo živino na planino, določi pašna skupnost. Letos so bili na planini že 8. junija.
Kadar je Peter v bajti, nihče ne bo šel lačen s planine. Skodelo kislega mleka ima vedno na zalogi, pa kak hlebec sira ali kepo skute tudi. Vsega se je naučil izdelovati v mlekarski šoli v Strahinju. Izdeluje tudi trniče, znamenite hruškasto oblikovane kepice sira z odtisnjenimi vzorci, ki so jih nekdaj fantje podarjali dekletom. Če pa si pohodniki zaželijo kaj konkretnejšega, jih pošlje za pol ure naokoli ko se vrnejo, jih čakajo ajdovi žganci z ocvirki. Za prodajo mlečnih izdelkov ima »pošlihtane« vse papirje, vzorce mleka in sira redno daje v pregled.
Čez leto se v dolini že kako zaposli, hodi na etnološke prireditve, pa na izlete in potovanja, pred tremi leti je bil celo na Šrilanki. Dolgega časa pa res ne pozna …
