Na fotografiji, ki je bila posneta okoli leta 1955, je Cvetka Deleja (levo). Bila je sošolka in dobra prijateljica Tinke Čopar, kasneje poročene Hribršek. Ker so se po koncu osnovne šole njune poti razšle, jo vabi, naj se ji oglasi v Lokah pri Mozirju.

 Fotografija zaključnega razreda šiviljske šole je predvidoma nastala januarja 1928. Med dekleti je v drugi vrsti tudi mama Marjetice Kovačič iz Ljubljane, ki nam je fotografijo poslala v objavo.

 Močna kmečka družina Hrastnik iz Skorna se je zadnjič skupaj postavila pred fotografa tik pred letom 1940. Poleg starih staršev, stricev in tet tretji z leve stoji Jože Hrastnik, oče Marije Prodnik, ki hrani fotografijo.

SPOZNAJTE JIH 

Med rokodelci na Dnevih medgeneracijskega sožitja sta upokojence iz slovenskega Porabja predstavljali simpatični gospe: Iluška Doncsecz iz Otkovcev in Iluška Doncsecz Csazar iz Števanovcev. Čeprav si delita enako ime in priimek, nista v sorodu, vsekakor pa delita veselje do ustvarjanja.

Za to delo moraš imeti dobre oči, gibke prste in pa čas, pravita rokodelki, ki se udeležujeta številnih prireditev tako v Porabju in po vsej Madžarski kot tudi v Sloveniji, in povsod ju poznajo kot cvetlični Iluški. Z veseljem skrbita, da tradicija izdelovanja cvetja iz ličkanja in papirja ne zaide v pozabo. »Včasih ljudje niso imeli denarja, da bi kupovali žive rože. No, pa saj jih niti ni bilo. Tako so jih izdelovali sami. Spomnim se, kako sta to počeli moja mama in babica. Najprej sta delali cvetje iz belega papirja, pergament so mu rekli. Kasneje so začeli uporabljati debelejši krep papir.

POLETNA PRILOGA

V vročih poletnih dneh pogosto razmišljamo, kje bi našli blagodejen hlad in osvežitev v vodi, in hkrati tudi o tem, kje bi obšli gnečo na prepolnih cestah. Za prebivalce osrednje Slovenije je vedno dobra izbira Gradiško jezero blizu Lukovice, le 25 kilometrov oddaljeno od Ljubljane.

Do njega pridemo tako, da avtocesto Ljubljana–Celje zapustimo na izvozu Lukovica, nato sledimo usmerjevalnim tablam za Gradišče oziroma Gradiško jezero. Na voljo je urejeno brezplačno parkirišče, čeprav je običajno gneča večja in avtomobili stojijo tudi vzdolž ceste. Ob njej stoji velika informativna tabla z zemljevidom in opisom zanimivosti v lukoviški občini.

REPORTAŽA: SREČANJE BRALCEV IN PRIJATELJEV VZAJEMNOSTI

Kar težko je verjeti, da je minil že mesec od našega druženja na Krku, saj so vtisi še precej živi. Naj tale reportaža bralce in prijatelje Vzajemnosti, ki ste bili z nami, spet spomni, kako prijetno smo se imeli na štiridnevnem oddihu. Tiste, ki ste tokrat manjkali, pa naj spodbudi, da boste prihodnje leto potovali z nami …

V Njivice na otoku Krku smo se v nedeljo, 1. junija, pripeljali s petimi avtobusi z vseh koncev Slovenije. No, pravzaprav smo tja prispeli iz Rovinja, kjer je bil naš prvi izletniški postanek. Rovinj imamo v spominu najbolj po tovarni tobačnih izdelkov, ki pa so jo pred leti preselili na obrobje mesta. Pa ste vedeli, da mu pravijo tudi mesto dimnikov? Staro mestno jedro ob morski obali se ni moglo širiti, zato so prišleki dozidavali že obstoječe hiše, vsako stanovanje pa je potrebovalo svoj dimnik. Druga zanimivost, ki je veljala v preteklosti, pa so koze. Rovinjčani so jih zelo cenili (imajo jo celo v mestnem grbu), saj so pomagale preživeti celim generacijam prebivalcev. A v času Jugoslavije so v teh krajih koze veljale za državne sovražnice, ker naj bi po mnenju takratne oblasti preveč opustošile naravo. Ljudje, ki so si drznili na skrivaj vzgojiti kakšno žival, so tvegali hudo kazen …

Brezplačni avtobusi v turističnih krajih

Med 1. julijem in 31. avgustom petkrat na da

n vozi brezplačni avtobus med Radovljico in Bledom. Ustavlja se na železniški postaji v Lescah, kampu Šobec, River Campingu Bled in na blejski avtobusni postaji. Na Bledu pa so organizirane kar tri brezplačne linije z Bled Busom. Linija Okoli jezera ima deset odhodov. Trikrat na dan linija Po vaseh povezuje središče s Selišami, Zasipom, Ribnim in Bohinjsko Belo. Dvakrat na dan pa avtobus pelje na Pokljuko, omogočen je tudi prevoz do pet navadnih koles.

UVOD V PRILOGO

 Ta slovenski pregovor zagotovo velja v tem delu leta, ko nenehno iščemo vodo v vseh oblikah. Ne le zato, da bi se odžejali, pač pa tudi osvežili.

Obiskali smo nekaj stoječih voda, kot se jim uradno reče, ker za jezero obstajajo posebne definicije. Najbolj klasična pravi, da je to naravna kotanja na kopnem, ki je stalno ali občasno zapolnjena s sladko ali slano vodo. Druga, nekoliko bolj zapletena, pa: jezero je vsako naravno ali umetno vodno telo s površino, večjo od enega hektarja, z enakomerno višino vodne gladine in majhnim dotokom glede na skupno prostornino vode in nima neposredne povezave z morjem. Več kot naravnih imamo pri nas umetnih jezer(c), ki so nastala v nekdanjih v peskokopih in glinokopih, z zajezitvijo rek ali zaradi ugrezanja površja nad rudniškimi rovi. Nekatera so primerna za kopanje, druga le za ribolov ali športne dejavnosti.