Slovenska čebula je najboljša
Čebulo, ki v genih govori slovensko, boste v velikih trgovskih centrih zaman iskali. Pa vendar Slovenci še imamo svojo avtohtono čebulo. Pa tudi česen, ki mnogim še bolj smrdi kot čebula, zato pozabljamo, da je izredno zdrav.
Ironija je hotela, da sta se ohranili prav tisti čebuli, ki sta po imenu moškega spola: belokranjski žbul, ki ga z vso ljubeznijo goji Jože Križan iz Gribelj, ter ptujski lük. Tega lüka nikakor ne smemo zamenjati s hrvaškim ali bosanskim lukom. Razlika ni le v izgovorjavi, marveč v vsebini, pravi Branko Majerič, eden največjih lükarjev na ptujskem polju, ki je tudi letos ponosen lastnik evropskega certifikata, da prideluje zaščiteno slovensko čebulo.
Ptujski lük je stara rdeča sorta čebule, vzgojena v slovenski zemlji pred 300 in več leti in bil je prva slovenska vrtnina z evropskim certifikatom o geografski zaščiti kot dokazu avtohtonosti. Je popolnoma ekološke pridelave in uspeva na točno določenih poljih, takih s strogim upoštevanjem kolobarjenja ter starega kmečkega načina pridelave: vse ročno, brez strojev.
Tudi belokranjski žbul je avtohtona rdeča sorta čebule in uspeva v ravninskem predelu Bele Krajine na razmeroma majhnem območju ob reki Kolpi med Podzemljem in vasjo Griblje. Žbul je po obliki precej nenavaden – podolgovat s prišiljenima koncema. Zaradi svojevrstne oblike podobno kot lük ni primeren za strojno obdelavo.
Lük in žbul sta tipično slovenska še po eni skupni lastnosti: po skromnosti. Najbolje namreč uspevata v siromašni in suhi zemlji, ki ne sme biti gnojena ali zelo zelo blago, nikakor pa ne z umetnimi gnojili. Na bogati, dobro pognojeni zemlji sploh ne bosta zrasla.
Žbul je po okusu milejši od lüka. Obema je skupna lastnost, da se razmeroma hitro razpustita med dušenjem ali kuhanjem in s svojimi sokovi znatno napojita omako, golaž, juhe in dušene priloge.Podobno kot vse čebule tudi lük in žbul zelo koristita zdravju. Vsebujeta veliko antioksidantov, zlasti kvercetina, ki preprečuje rakasta obolenja ter nastajanje histamina in alergij. Prav tako imata inzulinu podoben rastlinski hormon glukokinin, ki skoraj zdravi sladkorno bolezen. Deluje tudi kot fitoncid in zavira razvoj ali celo pomori škodljive bakterije in viruse. Med kakimi stotimi različnimi žveplenimi snovmi nekatere redčijo sluz v dihalih, sinusih in prebavilih.Čebulne snovi razmaščujejo kri, ovirajo lepljenje trombocitov, raztapljajo strdke in onemogočajo koagulacijo zaradi mastne hrane. Znižujejo raven skupnega holesterola in zvišujejo raven dobrega HDL. Med vitamini imajo precej vitamina B1 za spomin in B2 za presnovo maščobnih kislin. Srečamo še vitamin A in med minerali veliko cinka, ki moškim vrača oslabelo spolno moč in močno krepi imunski sistem. Ptujski lük in belokranjski žbul imata tudi veliko folne kisline, ki izboljšuje razpoloženje in pomlajuje.
Jesen je dobrotna tudi za česen
Česen deluje razkuževalno od nog do glave: odstranjuje strupene snovi iz želodca in črevesja, zbira odvečne maščobe in s tem razbremenjuje jetra, veže težke kovine (svinec, kadmij in živo srebro) ter ureja krvni obtok, krepi srčno mišico in omogoča boljše dihanje. Krepi živce in odpravlja nespečnost, pa tudi preutrujenost, glavobole, razdraženost, omotičnost in depresije. Ljudska modrost trdi, da česen zdravi duševne bolezni. In res, česen zavira propadanje možganskih celic in spodbuja rast novih, zato mislimo bolje. Nič novega pa ne povem, če omenim njegovo antibiotično delovanje.
Ko česen stremo, se sprostita žvepleni spojini: alil-cistein in aliin, iz njiju potem nastane alicin, ki deluje antibiotično, podobno kot penicilin. To je že davnega leta 1858 dognal Louis Pasteur. Pozneje so znanstveniki izračunali, da je en miligram alicina iz česna enako močan kot 10 mikrogramov penicilina. Je brez vseh stranskih učinkov in podpira zdravo črevesje. Česen namreč krepi črevesno mikrofloro, zato preprečuje driske in črevesna vnetja. Alicin v telesu deluje na širok spekter mikroorganizmov, in sicer kot bakteriostatik. Vendar vse našteto velja le za svež sok česna in ga torej ni mogoče uskladiščiti.
Česen je sposoben blažiti tudi bolečine podobno kot aspirin, a pri tem nima stranskih učinkov in ne uničuje sluznice! Iz alicina namreč nastaja ajoen, ki deluje kot acetilsalicilna kislina, torej kot aspirin. Preprečuje strjevanje krvi in jo redči, znižuje vsebnost nevarnega holesterola LDL in posledično znižuje krvni tlak, odstranjuje strupe iz želodca, črevesja in tudi iz krvi, saj se nanj vežejo težke kovine, ki bi sicer prišle v možgane, povzročale glavobole, nespečnost in živčne bolezni.
Česnove sestavine sodelujejo pri uničevanju okuženih celic, tudi rakavih. Pri prehladnih obolenjih mehčajo sluz in jo pomagajo izločati. Deluje tudi diuretično in proti črevesnim zajedavcem.
Izredno pomemben je pri hujšanju in ohranjevanju vitkosti, saj pošilja maščobne zaloge na kurjenje in normalizira delovanje jeter in žolčnika. Česen je priporočljivo jesti pri glivici Candida Albicans. Česen je bogat z minerali, zlasti sta pomembna selen in germanij, ki ga drugje skoraj ne dobimo. Oba pospešujeta razstrupljevanje in krepita imunski sistem.
Kako naj ga uživamo? Odgovor ni preprost. S kuhanjem nekaj snovi izgubimo, druge pa pridobimo. Mariniran česen je vsebinsko skoraj tako bogat kot starano vino.
Praktični nasveti:
Če česen stremo in zmešamo z enako količino medu, dobimo zdravilo zoper prehlade in astmo. Iz sveže stisnjenega soka česna in enake količine oljčnega olja pa naredimo mazilo zoper ekceme, bradavice, lišaje in izpadanje las.
Neprijeten vonj česna prekrijejo: peteršilj in cvetovi poprove mete, oljčno olje, ovčji ali kozji sir in vse marinade. Pri tem pa česen prav nič ne izgubi.
Glukokinin v čebuli deluje podobno kot hormon inzulin in zato je čebula priporočljiva za sladkorne bolnike.
Fosfor v čebuli pomaga presnavljati maščobe; skrbi tudi za obnovo telesa, saj je navzoč v vsaki celici in sodeluje v skoraj vseh bioloških reakcijah v telesu. Žveplo v čebuli pa preprečuje bakterijske okužbe in daje lasem lesk in mehkobo.
Nasvet meseca: Ravnovesje sladkorja
Pri svojem delu čedalje bolj spoznavam, da je vir zdravja vedno samo – ravnovesje. To velja tudi za sladkor in glukozo, ki sta gorivo za telesno in duševno energijo; obe sta odvisni od sposobnosti uravnavanja ravnovesja glukoze in njenega sproščanja v kri.
Možgani potrebujejo četrtino vse energije, ki jo telo pridobi s hrano, sledijo jetra, mišice, srce, imunski sistem in drugi organi. Sprva so poznali samo eno obliko nepravilne koncentracije sladkorja v krvi in jo imenovali - sladkorna bolezen. Dandanes zaznamo tudi zelo majhne stopnje neravnovesja glukoze v krvi, ki kažejo na nepravilno delovanje nadzora in porabe glukoze. Sladkorna bolezen je samo zadnja stopnja teh drobnih neravnovesij.
Ogljikovi hidrati so najboljši vir energije in se najlaže spremenijo v glukozo. Če jih je preveč, povzročijo nihanje glukoze v krvi. To uravnavamo z dodajanjem vlaknin in beljakovin. Ko se prebavljena hrana resorbira v krvni obtok, hormon inzulin pomaga pri prenosu glukoze skozi celične membrane. Če je je preveč, potrebujemo še več inzulina. Ta pa se tvori in sprošča normalno le, če uživamo zmerne količine ogljikovih hidratov ter dovolj živil, ki vsebujejo vitamin B3 (ribe, belo perutninsko meso, dateljni, fige, suhe slive, jetra, arašidih, jajcih, pivskem kvasu ...) ter mineral krom (v križnicah, pivskem kvasu, telečjih jetrih, mesu, pšeničnih kalčkih, fižolu, grahu, arašidih in oreščkih). V nasprotnem se trebušna slinavka preveč izčrpa in obremeni.
Prej kot trebušna slinavka se okvarijo receptorji inzulina na celični membrani in lahko celo odmrejo. Poleg kroma je za preprečitev pomembno tudi železo v krvnem hemoglobinu, ki prenaša kisik v celice.
Beljakovine spodbujajo izločanje hormonov, ki zavirajo burno razgradnjo sladkorja v glukozo. Če dodamo vlaknine, bo proces razgradnje še enakomernejši. Na primer: če jemo testenine z mesom, ribami ali tofujem, bo proces spreminjanja sladkorja počasnejši. Če dodano še stročji fižol, bogat z vlakninami, smo naredili kar največ za svoje telo. Odzivnost celične membrane na inzulin še izboljšamo z vnosom maščobnih kislin omega 3 iz rib.
Glikemijski indeks je razmerje, ki nam pove, kako hitro se živila spremenijo v sladkor v krvnem obtoku. Težimo k uživanju živil, ki imajo nizek indeks in se počasi spremenijo v glukozo: rženi in polnozrnati kruh, jogurt, proso, ajda, rjavi riž, čičerika, stročnice, rjavi fižol, leča, jabolka in hruške. Tako je mogoče narediti zanimive kombinacije za vmesne obroke: arašidi, indijski oreščki z dateljni in rezinami jabolk ter z jogurtovim prelivom. Navaden jogurt lahko kombiniramo z bučnimi semeni in žitnimi kalčki ali rezino rženega ali polnovrednega kruha z nemastnim sirom in rezino jabolka.
Nasprotno delujejo živila, ki imajo visok glikemijski indeks, na primer: slaščice, beli kruh, beli riž, beli sladkor, suho sadje, sladkane pijače ... Pri uživanju teh živil bomo hitro pridobili in hitro izgubili, zato bomo pogosteje lačni in izčrpani.
Sladkor je kot vir energije lahko tudi naš zaveznik. V mitohondrijih se razgrajuje glukoza in pri tem se sprošča energija. Mitohondriji so kot majhne elektrarne, ki jih je mogoče povečati in zadovoljiti večje potrebe po energiji. Če telovadimo, se bo število mitohondrijev povečalo, če lenarimo, se bo njihovo število zmanjšalo. Celice uravnavajo število mitohondrijev tudi glede na ''ponudbo hranil'' in karnitina.
Karnitin je beljakovina, a se vede kot vitaminom podobna snov, ''lovi'' maščobe v krvi in jih pošilja na kurjenje v mitohondrije. Veliko karnitina je v jetrih in mišičnini jagnjetine, bravine in rdečega mesa; nekaj tudi v perutnini, ribah, mleku, ovčjem in kozjem siru in polnovrednih žitih. Telo je sposobno karnitin tudi samo narediti v jetrih, vendar le, če ima telo na voljo tudi dovolj vitaminov B6 in B12 ter folne kisline. Karnitinu pomagata vitamin C in železo.
Sladkor v krvi je torej lahko naš zaveznik in naš sovražnik! Pri nenadni pretirani količini glukoze se ob zaužitju hitro razgradljive hrane ali enostavnih sladkorjev naglo sprožijo izjemno velike količine inzulina. Zaradi tega raven sladkorja v krvi pade, in to pod ustrezno raven, kar zaznamo kot nihanje sladkorja. Trebušna slinavka poleg inzulina proizvaja s stališča delovanja tudi nasprotni hormon, to je glukagon, ki skrbi za spreminjanje maščobnih rezerv spet v glukozo. Posledica nihanja je dvojno obremenjevanje trebušne slinavke, ki ob dolgotrajnem ponavljanju takih stanj opeša in ni več sposobna izdelati zadostnih količin inzulina in glukagona. Sladkorna bolezen je tu!
