Kuhinja za tretje življenjsko obdobje
Priprava hrane in skrb za osebno higieno sta vsakodnevni opravili, ki starejšim povzročata največ težav, in to deloma zaradi specifičnih – večinoma stoječih - položajev in gibov, pa tudi zato, ker v obeh primerih uporabljajo roke. S tem starejši izgubijo dodatno oporo in ravnotežje, kar je eden najpogostejših vzrokov za padce.
Da bi se temu izognili, je dobro vnaprej predvideti kritične točke v stanovanju in jih urediti tako, da ne predstavljajo ovir za nemoteno življenje. Na prvo mesto postavimo varnost in enostavnost uporabe, pa naj gre za obliko kuhinje, razpored naprav in pripomočkov ali položaj shrambe.
S staranjem človek postane manj gibčen, čuti niso več izostreni, raven pozornosti in potrpežljivosti se zmanjšujeta, prav tako se poslabša ravnotežje. Človek se manj giblje in več časa preživi sede, saj tak položaj dojema kot bolj varnega. Zato mu skušamo tudi okolje prilagoditi tako, da lahko vsaj del kuhinjskih opravil opravi bodisi sede za mizo ali, še bolje, v sklopu delovne površine v sami kuhinji. V ta namen izpod pulta odstranimo enega ali dva kuhinjska elementa, da dobimo vsaj 80 centimetrov široko vrzel, kamor postavimo po višini nastavljiv stol (hkrati pa je dovolj prostora tudi za invalidski voziček). Ker se s starostjo telo malce skrči, so sodobni kuhinjski pulti z višino 90 centimetrov in več previsoki. Odločimo se za nižje podnožje, vendar pazimo, da je v globino umaknjeni del dovolj visok, da se z obuvali ne zatikamo ob spodnji rob omaric. Idealna višina za kuharja na vozičku je okoli 75 centimetrov, za stoječega ali sedečega pa približno 85 centimetrov.
Višina pa ni pomembna zgolj tedaj, ko govorimo o delovni površini. Starejši namreč le stežka sežejo nad višino svojih ramen, dvigovanje na konice prstov pa bistveno oslabi ravnotežje, zato viseče omarice načrtujemo tako, da vso posodo (skodelice, krožniki, kozarci), ki jo redno uporabljamo, namestimo na spodnjo polico, višje pa namenimo le manj uporabnim predmetom. Na voljo so tudi posebni mehanizmi, ki spustijo police niže in jih tako približajo uporabniku. Vsekakor pa se pri visečih (torej zgornjih omaricah) še vedno najbolj obnesejo klasična vratca z levim in desnim odpiranjem. Preklopna in dvižna vratca sicer onemogočijo, da bi se uporabnik udaril v robove, a jih je pri zapiranju precej teže doseči zaradi odmaknjenega odprtega položaja.
Prav tako kot doseganje visoko ležečih predmetov je pri starejših oteženo sklanjanje. Hrbtenica ni več tako gibljiva kot v mladosti, prav tako tudi kolena. Zato skušamo kuhinjo opremiti tako, da bo čim manj napornih gibov. V praksi to pomeni, da namestimo vse potrebno za kuho v višini med koleni in rameni uporabnika.
Najlaže se izognemo klasičnim omaricam s policami in vratci, ki so v globino slabo pregledne, za doseganje zadaj ležeče posode pa se ni treba le skloniti, temveč preložiti še vse spredaj postavljene predmete. Idealna rešitev so predali. V tiste tik pod delovnim pultom namestimo najbolj pogosto uporabljane pripomočke in posodo. Tudi težjo ali večjo in bolj nerodno posodo in živila namestimo v te predale, saj je dvigovanje bolj nadzorovano gibanje kot spuščanja z višine, sploh težji predmeti namreč hitro padejo iz rok zaradi slabo ocenjene teže. Predali, nameščeni više od pulta, niso več uporabni, saj je poleg slabše preglednosti potrebno še dodatno dvigovanje vsebine prek stranic.
Oblike kuhinj so različne. Poznamo enovrstne, dvovrstne, kuhinje v obliki črke U in L ter kuhinje z otokom ali polotokom. Za starejše ljudi so kljub temu, da je morda razdalja malenkost večja, najprimernejše linijske kuhinje. V njih vse delo poteka vzdolž neprekinjene delovne površine, kar poveča občutek stabilnosti, zmanjša pa se tudi možnost razlitja tekočin po tleh, kar predstavlja nevarnost za zdrse in padce. Je pa pri linijski postavitvi treba več pozornosti nameniti funkcionalnosti. Takoj poleg hladilnika naj bo dovolj površine, kamor bomo postavili živila med zlaganjem na hladno ali obratno. Tudi pečica mora biti nameščena tako, da lahko kar se da hitro odložimo vročo posodo. Idealen položaj je na višini delovnega pulta, kar omogoči nadzorovanje vsebine, ne da bi morali sklanjati, in prestavljanje brez nepotrebnega dvigovanja ali spuščanja pekačev.
Kuhinja je tisti prostor, ki ga skoraj ne moremo uporabljati, ne da bi se po njem gibali. Stanje in hoja sta še posebej naporni na trdih površinah. Da bi omilili bolečine v nogah in hrbtenici, namestimo preproge vsaj na tistih delih, kjer se v kuhinji največ zadržujemo. Najbolj učinkovite so gumijaste ali plitvo tkane. Glavno je, da preproga ne drsi in ima postopno odebeljen rob, tako da se obenj ni mogoče spotakniti. Seveda pa mora material omogočati tudi enostavno mokro čiščenje.
Seveda pa je treba pri vseh kuhinjah ne glede na starost uporabnikov upoštevati »pravilo delovnega trikotnika«. Gre za zaporedje opravil, ki mu je treba prilagoditi organizacijo prostora, namenjenega pripravi hrane – torej shranjevanje živil in posode, priprava živil, kuhanje in peka, pomivanje posode. Delovni trikotnik predstavlja razdalje med glavnimi postajami v kuhinji (hladilnik - pomivalno korito - kuhalna plošča), katerih vsota naj ne bi presegala 6,6 metra. Ali po domače: za gibanje med omenjenimi točkami v kuhinji naj ne bi porabili več kot dva koraka. Od tod tudi standardni razmik med nizoma v dvovrstni kuhinji, ki naj ne bi bil manjši od 90 centimetrov in ne večji od 120 centimetrov. Seveda veljajo za uporabnike na invalidskem vozičku ali s hojco povsem druge mere, saj se zaradi rabe pripomočkov za gibanje ta razdalja poveča na 150 centimetrov.
Niso pa vse rešitve, ki olajšajo kuhinjska opravila, primerne za starejše. Tako imenovani sistemi za ločevanje odpadkov, ki se odpirajo s pomočjo nožne tipke, so lahko celo nevarni. Mehanizem, ki porine predal s smetnjaki iz linije kuhinjskega niza, namreč lahko povzroči padec uporabnika, saj ga bodisi odrine bodisi prisili v hiter odmik od varnega oprijemališča in s tem izgubo ravnotežja. Potopljeni ročaji po vsej dolžini predalov in vratc so na pogled res privlačni, a zahtevajo več moči v prstih. S starostjo pa se fino-motorične sposobnosti zmanjšujejo, zato so primernejši širši ročaji, ki se jih oprimemo podobno kot kljuke. Poleg tega, da omogočajo odpiranje s pomočjo moči vse roke, so praviloma nameščeni tako, da že njihov položaj nakazuje smer odpiranja in zmanjšuje možnost poškodb zaradi odpiranja v napačno smer.
Sodobne kuhinje prinašajo tudi mnoge estetske rešitve, ki pa šibkejšim in manj stabilnim osebam pogosto zgolj otežijo uporabo. Taki so, denimo, predali v predalih, kjer z eno potezo izvlečemo spodnji predal skupaj s celotno ličnico, zadaj pa se skriva še en notranji predal, ki je ob zmanjšani gibljivosti težko dosegljiv. Podobno je z visokimi izvlečnimi shrambnimi omarami. Pri teh skupaj z vrati izvlečemo še celoten niz polic, kar je ob povprečni obloženosti težak zalogaj celo za mlade gospodinje. Shrambno omaro zato raje načrtujemo tako, da za klasična vrata skrijemo predale, ki jih odpiramo posamično, s tem pa poleg lažjega premikanja povečamo tudi preglednost.
Posebno pozornost je treba nameniti osvetlitvi. Najbolje je, da se vsa svetila v kuhinji prižigajo hkrati, kar zagotavlja enake svetlobne razmere po vsem prostoru. Najprimernejša je namestitev svetil v sprednji rob visečih omaric. S tem zagotovimo enakomerno osvetljenost delovne površine, s čimer povečamo percepcijo višine in globine ter nakažemo morebitne robove. Ti morajo biti poleg osvetljenosti dovolj zaobljeni, da niso nevarni za udarce in hkrati dovolj zaznavni, da po njih ne zdrsnejo slabo odloženi predmeti. S tem se izognemo padcem posode in živil z delovne površine in posledično sklanjanju ob pobiranju in čiščenju. Vsekakor stropna svetilka ni dovolj, saj med sklanjanjem nad kuhinjski pult s svojim telesom zasenčimo večino delovne površine.
