Dediščino je treba skrbno varovati
Alenka Mežnaršič z možem, zadaj hči Mojca in sin Danilo.
Alenka Mežnaršič je najzaslužnejša za zaščito belokranjske pogače, njena hčerka Mojca pa kot podpredsednica Društva kmečkih žena Metlika skrbi za promocijo te in drugih tradicionalnih jedi. Obe pa tudi literarno ustvarjata.
Alenka se je pred skoraj 75 leti rodila v Ljubljani, očitno zelo ljubljena, saj sta ji starša dala dvoje ljubkih imen – Alenčica in Dragica. Toda vojna je grobo posegla v njihovo družino; oče, mama ter sestra so umrli, štiriletna Alenka pa je po spletu okoliščin ostala živa. Pri osmih letih jo je sorodnik odpeljal v Metliko na veliko kmetijo k teti Mici. »Teta je bila stroga, toda pravična,« pravi Alenka. Ko se danes ozira nazaj v svoje otroštvo, so spomini zamegljeni, vendar še vedno zatrepeta, ko sliši majhne otroke spraševati po mamici. Zamisli se, kako je njeno srce zaman klicalo mamo in očeta, kako se je znašla v novem in povsem drugačnem okolju … Šok je bil zelo hud.
Po osnovni šoli, ko je že pesnila, se je vpisala v trgovsko šolo v Brežicah. Stanovala je v internatu, saj je za pot od Metlike do Brežic potrebovala osem ur; z vlakom do Trebnjega, kjer je prestopila na vlak za Sevnico, in od tam z avtobusom do Brežic. To pot je opisala tudi v eni izmed svojih črtic. Ob ponedeljkih je s še dvema sošolkama iz Bele krajine odšla od doma, ko se je delal dan, in so komaj ujele pouk, ki se je začel ob 13. uri.
Kot trgovka je imela možnost, da se ponovno vrne v Ljubljano, toda zgodila se je ljubezen, ki jo je zadržala v Metliki. Alenka se je zaposlila v Kometu, sprva kot blagajničarka, nato pa se je z dodatnimi izobraževanji usposobila za knjigovodkinjo. Še pred dvema letoma je sinu, ki je samostojni podjetnik, vodila knjige in izdelala bilanco. Ob delu v knjigovodstvu pa je še vedno pesnila in pisala krajša literarna dela (objavljena so bila tudi v lokalnih medijih). Tako sta Mojca in Danilo rasla ob prizanesljivi in aktivni mami ter ob strožjem in zelo zaposlenem očetu. »Ko se je rodil sin Danilo, je bila Mojca stara že sedem let in ob obisku v porodnišnici se je bolj ljubosumno držala; toda kmalu je bilo vse drugače. Ko pa je Mojca rodila, jo je obiskal tudi brat Danilo, ki je bil takrat star 15 let in je na vprašanje, ali je dojenčkov bratec, možato odvrnil, da je njegov stric.«
Mojca in Danilo imata po mami tudi kuharske sposobnosti. » Dopoldne, ko sem bila v službi, sta delala svaljke, štruklje in še kaj … po svoje seveda in tako, da se je po vsej kuhinji videlo, kaj sta počela.« Sama se je posebnih kuharskih skrivnosti naučila mimogrede, doda pa, da jo je skrivnosti dobrega vlečenega testa naučila njena prijateljica.
Pogača – ne kruh ne pecivo
Po upokojitvi so jo povabile medse članice Društva kmečkih žena Metlika in jo predlagale za predsednico. Udeleževale so se različnih tekmovanj; na ptujskem ocenjevanju različnih vrst kruha in peciva pa so večkrat zaporedoma prejele najvišja priznanja. Nenadoma pa so se organizatorji odločili, da belokranjska pogača, s katero so zmagovale, ni ne kruh ne pecivo in da torej ne more biti v konkurenci za nagrade. To je Alenko zelo razjezilo. Odločila se je, da bo poskrbela za večjo promocijo belokranjske pogače. Takratni župan je bil navdušen nad njeno idejo, da bi jo pekli na vinski vigredi, in tako pokazali postopek ter pritegnili več navdušencev. To je bil tudi začetek njenih prizadevanj za zaščito te tradicionalne jedi. V glavnem je sama vodila zahteven postopek in uspela zaščititi belokranjsko pogačo. Po tem uspehu pa je sledila še zaščita na evropski ravni, za kar pa je bil postopek še bolj zapleten. Zaradi obsežnega dela je – ob podpori občine – urejanje dokumentacije prevzel metliški TIC (Turistični informativni center), nosilec certifikata pa je Društvo kmečkih žena. Tako so vsi skupaj, predvsem pa Alenka, uspeli tudi na tej ravni. Prav njej se lahko zahvalimo, saj je njena zasluga, da je ta belokranjska posebnost zaščitena oz. vpisana v evropski register. Društvo promovira tudi druge domače jedi; belokranjsko povitico so uspeli vpisati v register naše žive kulturne dediščine.
Mojca dobro ve, koliko truda je njena mama vložila v zaščito belokranjske pogače, zato skrbno bdi nad originalnim receptom: »Ne le po Beli krajini, tudi širše pečejo različne pogače z različnimi posipi – s slanino, sirom in še čim, in vse so zelo okusne. Toda prava belokranjska pogača je samo ena; ta je posuta s soljo in kumino. In zakaj kumina ter sol? Mojca pojasni, da so nekoč s pogačami sprejemali kupce vina, in da bi ti kupili čim več različnih sort vina, so ga morali tudi veliko pokusiti, še prej pa malce napolniti želodce. »Sol spodbuja žejo, kumina pa prepreči napihovanje, saj so ob kozarčku vina trgali še vročo pogačo. « Sicer pa je tudi Mojca znana po svojih izvrstnih kruhih in kruhovih zvitkih. Vse to peče tudi na Pokljuki, kamor prihaja na oddih, in tako razveseljuje celo Uskovnico – vas vikendašev, ki prihajajo z različnih koncev Slovenije in po njeni zaslugi vsi poznajo belokranjske dobrote.
Mama in hči skupaj na odru
Mojca je po izobrazbi kemijska tehnica, toda svoj poklic je opravljala le kratek čas. Tako kot mamo je tudi njo v Metliki zadržala ljubezen in otroka – Petra in Primož. In tako kot babica in mama tudi Primož – ekonomski tehnik – ne dela v svojem poklicu, ampak se je odločil za gostinstvo; ugleden metliški gostinec pa je bil tudi njegov praded. Petra pa je jezikoslovka, predvsem pa mlada mamica. Tako je Alenka že prababica, Mojca pa babica majhnemu Eriku, ki najraje peče piškote. Pa tudi Danilovi otroci Nika, Neja in Bor z veseljem ustvarjajo v kuhinji.
Mama Alenka in hčerka Mojca pa tudi literarno ustvarjata. V zadnjem zborniku članov Literarnega kluba Metlika z naslovom Potovanje srca imata obe objavljena svoja dela. Sicer pa ima mama Alenka za seboj že tri knjige – Med žitom in pšenico, Tukaj Obrh (Obrh je potok, kjer so ženske prale, in tam je bil tudi »prvi radio«) ter Ujemi sanje. Pri zadnji sta sodelovala tudi vnukinja Petra in njen mož – kot lektorica in oblikovalec. Alenka ustvarja v več žanrih – od poezije prek črtic do zabavnih anekdot. Te piše tudi za oder, kjer nastopa skupaj s hčerko in Stankom Matkovičem, vsi skupaj pa publiko nasmejejo do solz. Alenka pravi, da rada razveseljuje, sama pa se le malo smeje. Svoj tekst odigra ali pa prebere z distanco – zato je smeh ne premami, pa tudi jok ne. To je še zlasti pomembno, ko prebere poslovilne besede na pogrebih. Tudi ko je govorila ob grobu družinskega prijatelja, ki ga je poznala od otroštva, je to naredila z veliko samodiscipline in samoobvladovanja; dostojanstveno in tako, da je solze niso zlomile. Kaj takega, pravi njena hčerka, uspe le redkim. Mojca pa je v tem pogledu drugačna – veliko se smeje in hitro ima tudi solze v očeh.
Čeprav se mama Alenka ne smeje veliko, je vedra oseba. V zadnjem času pa ji otroka, še zlasti pa vnuki in pravnuk dajejo moč za boj z moževo boleznijo. Tako mu lažje prinaša optimizem, energijo in upanje. To pa že vse življenje deli tudi vsem, ki so okoli nje.
Belokranjska pogača, od nekdaj pojem dobrodošlice in gostoljubja, izhaja iz Žumberka. Sprva je bila to jed Uskokov, ki so se že pred stoletji naselili v teh krajih. Nekoč so pogače delali brez kvasa, imenovali pa so jo »trepač«. Okrogla oblika je zaradi okroglega loparja, s katerim so jo polagali v peč; starejše izročilo pa pravi, da je krog simbol boga.
Za pravo belokranjsko pogačo potrebujemo: pol žličke sladkorja, 50 dag mehke bele moke, 3 dl mlačne vode, 2 kavni žlički soli, 20 g kvasa, ščepec kumine, 1 celo jajce in ščepec debele soli. Zamesimo testo, in ko malo vzhaja, oblikujemo pogačo, jo zarežemo, posipamo s kumino in soljo ter postavimo v pečico. Pečemo pri 220 stopinjah. Premer okrogle pogače je 30 centimetrov, ob robu mora biti nižja, proti sredini pa se viša.
