Zbira starine za prihodnje rodove
SPOZNAJTE JIH
Stene cerkvene zbirke prekriva svojevrsten mozaik podobic, nad njimi in po kotih so razpela in slike.
Janez Mavrič, 64-letni upokojeni mizar iz Gornjega Grada, je strasten zbiratelj cerkvenih podob, molitvenikov, slik, kipcev, knjig. Zbira pa tudi posvetne stare razglednice, stara pisma, ki imajo pomen za njegovo matično občino, pa kmečko orodje, ki so ga nekoč uporabljali kmetje, in posode, v katerih so kuhale naše praprababice.
Vse, kar ima in je z veliko odrekanja sam nakupil, bo zapustil svoji občini, če bo le hotela vse vzeti in razstaviti v stalni zbirki. »Zgodovina bi morala biti naša življenjska učiteljica. Ker je ne poznamo in ne upoštevamo, delamo kar naprej iste napake,« pravi ljubiteljski zgodovinar, ki je v več kot 30 letih zbral že nekaj deset tisoč najrazličnejših predmetov, ki vsak po svoje govori o slovenski dediščini.
»Vse naše narodno bogastvo (cerkveno in posvetno) sem začel zbirati že daljnega leta 1979,« je nadaljeval, ko nam je razkazal svojo Razstavo podobic in druge muzejske zbirke v Gornjem Gradu. Obsežno zbirko si lahko ogledate v renesančnem dvorcu, ki je bil nekoč letna rezidenca ljubljanskih škofov. V njej je približno 2600 podobic in razglednic, še približno desetkrat toliko pa jih ima zaradi prostorske stiske doma. »Za vsako starino natančno vem, kakšna je, in jo hranim.« V tej zbirki lahko občudujemo tudi številna originalna pisma in knjige Antona Martina Slomška, duhovnika, škofa, pisatelja, pesnika, pedagoga in svetnika, pa tudi vse knjige Friderika Barage, misijonarja, škofa, popotnika, slovničarja in kandidata za svetnika, ki jih je izdal še doma. Najstarejša v tej zanimivi zbirki je Kempčanova Hoja za Kristusom iz leta 1606.
Žal pa ta zanimiva muzejska zbirka ni javno odprta. Kdor si jo želi ogledati, mora vsaj kakšen dan prej poklicati našega sogovornika na tel. št. 041 531 442.
Stare podobice
»Nihče na svetu nima toliko podobic, ki so bile v preteklosti še veliko bolj kot danes značilne za vse pomembnejše božje poti. Romarji so jih kupovali kot spominek in darilo za svojce, ki so jih čakali doma. Pogosto so jih zbirali otroci, kmečka dekleta pa so jih celo lepila na pokrove svojih skrinj.«
Janez Mavrič svojo zbirko nenehno povečuje. Vse, kar ima, je kupil sam, čeprav je bil dolgo brezposeln, saj je propadlo nekoč cvetoče mizarsko in tesarsko podjetje Smreka, kjer je bil zaposlen. Potem je bil kar nekaj let prisiljen živeti od socialne pomoči. »Raje jem samo repo in krompir, kot da ne bi kupil te ali one starine,« nam zaupa in pove, da ima zdaj 437 evrov pokojnine.
Starih podobic je, kot pravi, na trgu dovolj, a niso vedno poceni. Pred kratkim je moral za samo eno iz 19. stoletja odšteti več kot 20 evrov. »Pravi zbiralci podobic jih ne nabiramo samo v domačih krajih, temveč tudi na tujem.« Zato Janez Mavrič večkrat potuje na Češko in Slovaško, kjer so najcenejše.
Razstava podobic in nabožnih predmetov je le ena izmed muzejskih zbirk, ki si jih lahko ogledamo v Gornjem Gradu. Tam lahko občudujete še razstavljene nekrajevne razglednice s konca 19. stoletja in z začetka 20. stoletja ter stare fotografije Gornjega Grada. V bližnjem obrambnem stolpu Štekl, ki so ga zgradili v drugi polovici 16. stoletja, pa je še njegova obsežna etnološka zbirka. Ta obsega skoraj nepregledno množico predmetov – od starih steklenic, kuhinjskega posodja, mlinčkov za kavo in likalnikov na oglje do najrazličnejših kladiv, klešč, sekir in drugega orodja, ki so jih nekoč uporabljali prebivalci Gornjega Grada in bližnje okolice. »Tu si lahko ogledate tudi najstarejši rifel, odstranjevalec semen lanu. Starejšega nima niti muzej v Celju,« se je pohvalil.
Mimogrede še pove, naj ljudje ne mečejo v smeti starih knjig, podob, posod, kipcev itd., če jih ne poznajo ali jim niso všeč. Naj jih podarijo tej ali oni kulturni ustanovi ali nesejo v starinarnico . »Jaz nič ne kupim za prodajo ali menjavo. Vse uvrstim le v svojo zbirko. To počnem zato, ker ne želim le preživeti življenja na Zemlji, ampak za seboj pustiti tudi pečat.«
In končno je Janez Mavrič napisal in v samozaložbi izdal tudi dve knjigi: Ženske, v kateri je objavil sto deklet na sto starih razglednicah, ter knjigo Otroci, v kateri je prikazal dvesto starih razglednic.« Pod vsako razglednico v obeh knjigah je napisal šaljivo pesem. »Rad bi izdal še dve knjigi, a nimam denarja, da bi ju natisnil,« reče brez grenkobe, saj ve, da je kriza najbolj zadela prav kulturo.
