'Moje pesmi, moje sanje' v živo
Družina von Trapp je bila glasbeno in lutkovno nadarjena.
Film Moje pesmi, moje sanje, ki so ga posneli pred 51 leti po resnični zgodbi družine von Trapp, v Salzburg vsako leto privabi na stotine oboževalcev z vseh celin. Avstrijci znajo to zgodbo uspešno tržiti še danes.
Kdo spada med navdušence filma in zgodbe von Trappovih, je videti že od daleč. Po mestu se s posebnim avtobusom vozijo po krajih, ki so kakor koli povezani z zgodbo. Zanimivo je videti Japonce, Korejce in Američane, kako navdušeno pojejo pesmi iz filma, ki so si ga ogledali že neštetokrat in ga znajo že na pamet. Žal von Trappovi od filma niso imeli veliko koristi, poleg tega so bili nekoliko zadržani, saj so bili nekateri dogodki in informacije spremenjeni. Tako to pač počne Hollywood.
Moje pesmi, moje sanje so broadwaysko premiero doživele novembra 1959. Avtorja glasbe sta Richard Rodgers in Oscar Hammerstein II., libreto sta napisala Howard Lindsey in Russel Crous. Libreto temelji na resnični zgodbi o Marii Rainer, njeni poroki z Georgom von Trappom in njegovi družini pojočih mladostnikov, pobeg družine pred nacisti pa je dal zgodbi napeto dramsko jedro. Filmska različica iz leta 1965 z Julie Andrews in Christopherjem Plummerjem v glavni vlogi je osvojila tri oskarje in dala enega najbolj prodajanih albumov s filmsko glasbo vseh časov.
Resničnost in iluzija
Družina iz Škotske - velike oboževalke filma
A v filmu je kar nekaj razlik z dejanskim dogajanjem. Kot je resnična Maria zapisala v svoji avtobiografiji, se je na prvi pogled zaljubila v otroke, ne pa v njihovega očeta. Ko jo je prosil za roko, ni bila prepričana, ali naj se odreče božjemu klicu, a so ji nune svetovale, naj se poroči z Georgom. »Bil mi je všeč, a ga nisem ljubila. Ljubila sem otroke, tako da sem se na neki način v resnici poročila z njimi. /.../ Po malem pa sem se Georga naučila ljubiti bolj, kot sem kdaj koli ljubila prej ali potem.« Von Trappovi so najprej odpotovali v Italijo, ne v Švico. Družina je ob odhodu iz Avstrije podpisala pogodbo z ameriškim potovalnim agentom. Potem pa so odšli v Ameriko, kjer potomci še danes živijo. In niso lezli čez goro Untersberg v svobodo, sploh pa bi v tem primeru prišli v Nemčijo, torej ne v Švico, kot so prikazali v filmu. Čeprav je bila Maria pozorna in ljubeča, je bila tudi nagnjena k izbruhom jeze, kar je navadno pomenilo silovito kričanje, metanje reči po tleh in loputanje z vrati.
Domača hiša von Tropovih
Kot je v pogovoru za Vzajemnost povedal Roland Plotzeneder iz Turističnega urada v Salzburgu, polovica turistov mesto obišče zaradi von Trappovih. »Da 300.000 turistov pride skoraj izključno zaradi muzikala, je velika zgodba o uspehu,« pravi. Turistični avtobusi obiskovalce po poteh muzikala popeljejo dvakrat dnevno, redno pa v mestu organizirajo tudi tematske večere in koncerte. Poleg tega pripravijo svojo različico muzikala, ki ga spremljate kar ob večerji. »To je družinski film. Prihajajo ljudje, ki so v mesto najprej prišli z nahrbtnikom, nato s partnerji, potem z družino ter pozneje še z vnuki,« je dejal Roland. Domačini pa se ob vprašanju, kje so znamenite stopnice Do-Re-Mi, kjer je Maria von Trapp učila otroke peti, največkrat zmedejo. Vendar pa muzikal Moje pesmi, moje sanje v mesto, ki je obsedeno z Mozartom, prinaša raznolikost. Letos oktobra bodo v Salzburgu pripravili veliko svečano prireditev, kamor bodo povabljeni tudi še živeči igralci iz filma.
