Po Maliju do Dogonov
Blatna mošeja v Djenneju je največja na svetu. Zgradili so jo leta 1907 na mestu, kjer je prej stala manjša iz 12. stoletja.
Mali, ena največjih dežel podsaharske Afrike, ki leži na zahodnem delu črne celine, je bila od leta 1870 francoska kolonija. Leta 1904 je postala del francoskega Sudana, leta 1960 pa se je osamosvojila.
Razteza se od rodovitnega loka reke Niger čez območje sahela v puščavski svet. Meji na Alžirijo, Mavretanijo, Burkina Faso, Slonokoščeno obalo, Senegal in Gvinejo. Po sredini dežele, ki je več kot 60-krat večja od Slovenije, teče reka Niger, ki izvira v gorovju Fouta Djallon v sosednji Gvineji.
Ko se prvič sprehodim po ulicah Bamaka, glavnega mesta Malija, dobim občutek, kot da je mesto ena sama ogromna tržnica, ki je razdeljena po skupinah. Na enem koncu prodajajo hrano, na drugem blago in tekstilne izdelke, na tretjem radie in televizorje. Najbolj me navdušuje občutek, da sem v deželi, kjer se je čas ustavil že pred desetletji.
Dolga pot do Djennéja
Meja med otroštvom in odraslostjo je v nerazvitem svetu zelo zamegljena.
Potovanje po Maliju ima pravi čar pustolovstva. Avtobusi, če jim sploh lahko tako rečemo, so za naše razumevanje že zdavnaj odslužili svojemu namenu. Sprednje vetrobransko steklo je bilo na nekaj mestih počeno in polepljeno z nalepkami in silikonom, sedeži so bili napol polomljeni. Poleg potnikov je bil na avtobusu še kup prtljage, niso pa manjkale niti kokoši.
V Segouju, nekje na pol poti do Djennéja, na avtobusni postaji povprašam, kdaj pelje kak avtobus v Djenné. Gospa mi v polomljeni angleščini pove, da avtobus bo, ampak ne ve točno, kdaj. Čez kake 2 ali 3 ure naj bi prispel v Segou. Ure minevajo in s sopotnico končno dočakava avtobus. Kupiva karte in nahrbtnike že naložijo na streho avtobusa. Nenadoma pa domačini avtobus dvignejo in odvijejo zadnje desno kolo. Nato odprejo še del, kjer so zavore. Dolgo gledajo in se pogovarjajo. S strahom zrem na uro in si govorim, da očitno danes ne bomo nadaljevali poti. Potem pa odstranijo zavorne diske, namestijo kolo nazaj in šofer nam nakaže, da bomo nadaljevali pot … Prvih nekaj kilometrov s strahom sedim in upam, da bomo s samo polovičnimi zavorami prišli na cilj.
Po kratki noči se že pred sedmo uro odpravim med stojnice. Vsak ponedeljek se zberejo ljudje iz okoliških in daljnih krajev na glavnem trgu ter prodajajo in kupujejo stvari, ki jih potrebujejo za vsakdanje življenje. Na stojnicah je veliko sadja, zelenjave, prosa, posušenih rib, posode in oblačil.
Med sprehodom opazim, da po večini delajo in prodajajo samo ženske. Nič nenavadnega za muslimansko državo. Kar stisne pa me pri srcu, ko opazim štiri-, mogoče petletno punčko, ki nosi na hrbtu svojega mlajšega bratca in skrbi zanj. Ja, tukaj je meja med otroštvom in odraslostjo zelo zamegljena.
Popoldne se sejem počasi zaključuje. Domačini nosijo stvari na tovornjake, s katerimi so zjutraj pripotovali. Preden se zvečeri, se odpravim na streho hiše, od koder je lep pogled na največjo blatno mošejo na svetu. Zgradili so jo leta 1907 in je nadgradnja prejšnje mošeje, ki je tukaj stala že v 12. stoletju. Takrat so v kraljestvu prevzeli islamsko vero.
Plovba po Nigru
Čolni tekmujejo med seboj, kdo bo prvi priveslal do naše ladje.
Reka Niger začenja svojo dolgo pot visoko v hribovju Fouta Djallon v sosednji Gvineji, kjer izvira. Na svoji 4200 kilometrov dolgi poti skozi štiri zahodnoafriške dežele se na koncu izliva v Gvinejski zaliv na obali Nigerije. Ime reke nima nič skupnega s črno barvo. Prihaja namreč iz berberske besede »gber-n-igheren«, kar pomeni »reka vseh rek«. Kar tri četrtine Malijcev živi ob reki, ki jim ne predstavlja samo vode za namakanje, kar je zelo pomembno za kmetijstvo, ampak tudi bogastvo z ribami in pomembno transportno pot.
Mopti, mesto, ki leži ob strateško pomembni reki, je pravo popotniško križišče. Od tod se popotniki lahko odpravijo na plovbo po reki navzgor do Timbuktuja, puščavskega mesta, ali pa na jug v deželo Dogonov, kamor se odpravljava midva.
Domačini nama za prevoz ponujajo mali čoln, imenovan piroga, na katerem je naložen tovor, potniki pa ležijo oz. sedijo kar na vrečah tovora. Ker se nama to zdi malo preveč pustolovsko, odideva v pisarno podjetja COMANAV. Prijazen možakar nama pove, da naslednji večer odrine velika ladja. Rezervirava potovanje v drugem razredu.
Dan pred odhodom izkoristiva za ogled mesta, ki ga imenujejo tudi afriške Benetke. Z malim čolnom se odpraviva na otoke, ki ležijo na reki. Tu obiščeva dom ljudstva Bozo, ki se ukvarja z ribolovom, zato povsod ležijo ribiške mreže. Hiše so blatne, majhne, enoprostorne. V enem delu je kuhinja, v drugem pa spalni prostori. Kamor koli pogledam, povsod vidim ribe, ki jih sušijo na močnem dopoldanskem soncu. Posušene ribe nato prodajajo v Moptiju ali jih menjajo za proso in druge dobrine.
Zvečer se odpraviva do pristanišča, kjer je že zasidrana velika ladja, in se nastaniva v majhni kabini. Odrinemo z večurno zamudo. Poleg potnikov so na ladji še trije avtomobili, 30 ton sladkorja in kup drugega tovora.
Naslednji dan se popoldne ustavimo na sredini reke, nekaj 10 metrov stran od večje vasi. Domačini začnejo tekmovati, kdo bo z malimi čolni prvi priveslal do ladje. Ko čolne privežejo na ladjo, začnejo prodajati ribe, meso, sadje, tudi kokoš se najde vmes. Medtem pa na drugi strani ladje na male čolne natovarjajo stvari, ki so namenjene vaščanom.
Naslednji dan je bilo še veliko zanimivejše, kajti ladja se je zasidrala na pomolu ob večji vasi. Tako sem se sprehodil med domačini, kjer prevladujejo Tuaregi, ljudstvo, znano po tem, da vodi karavanske poti čez Saharo.
V deželi Dogonov
Na sejmu prevladujejo dobrine, ki jih domačini potrebujejo za vsakdanje življenje (ječmen, proso. banane, posušene in dimljene ribe ...)
Za konec potovanja po Maliju obiščem še deželo Dogonov. Ljudstvo, ki ima korenine v današnjem Senegalu, se je v 12. stoletju, da bi se izognil islamu, naselilo pod 150 kilometrskim klifom. Tu je takrat živelo ljudstvo Tellem, ki je imelo svoje domove izklesane visoko v stenah klifov, a so jih prišleki pregnali v današnji Kamerun.
Ženska iz ljudstva Fula
Dogoni so animisti, ki verujejo in častijo »starodavnega duha« po imenu Nommo z obredi in mitologijo, povezano z zvezdo Sirius.
Ura še ni bila deset dopoldne, ko je bilo zunaj že krepko čez 30 stopinj. Počasi se spuščamo z vrha planote po strmi potki navzdol do vasice Nombori, kjer začenjam spoznavati ljudstvo, ki danes šteje še okoli 300.000 ljudi. Dogoni živijo v malih kolibah, ki so narejene iz blata. Nič posebnega ni, da ima moški 3 ali 4 žene, ki domujejo na istem dvorišču. Vendar ima vsaka žena svojo sobo, kjer živi z otroki. Vodnik pove, da mož po dve noči prespi pri vsaki izmed svojih žena. Da pa druge vedo, kje spi, in da ju ne motijo, pusti pred vhodom svoja oblačila.
V vasici, kjer smo ta dan imeli namen prenočiti, je ravno potekal sejemski dan. Sprehodim se med domačini, ki prodajajo številne stvari, predvsem je veliko hrane. Ko vodnika pri večerji povprašam, kje se moški in ženske spoznajo, mi pove, da ravno na sejemskih dneh. Če je fantu katera izmed deklet všeč, mora povprašati starše, če se lahko poroči z njo. Tako imajo žene na skrbi kuho in vzgojo otrok, medtem ko moški veliko časa preživijo na polju, kjer pridelujejo paradižnik, papriko in čebulo. Dogoni so zelo znani ravno po čebuli in so dobili celo vzdevek »čebularji.«
Noči pri Dogonih so bile nekaj posebnega. Spala sva na strehi hiše, kjer je bila nad nama samo mreža proti komarjem in milijoni zvezd.
